Sreča iz Harlema

Harlem Gospel Singers - foto: Rok Nemet

Harlem Gospel Singers – foto: Rok Nemet

V torek 9. decembra 2003 je bila Hala Tivoli ponovno na nogah. Ne zaradi kakšne sila pomembne košarkaške tekme, pač pa iz navdušenja nad newyorškim gospelom, ki je s širjenjem vere v boga, ljubezen, mir in srečo slabi dve uri napajal dvorano.


The Harlem Gospel Singers sestavlja trinajst pevcev in štirje člani spremljevalne skupine. Slednja je malo po osmi uri, ko se je občinstvo končno posedlo in luči zatemnile, z instrumentalnim uvodom otvorila večer. Zatem so se jim na bleščečem modrem odru z dvema redoma na vrhu združenih stopnic pridružili še pevci in predstava se je začela. ‘Father‘, ki je kljub svojemu statusu član te po Evropi vse bolj popularne atrakcije, je takoj napovedal, da se bodo potrudili, da bi dvorano vsi zapustili z nasmehom na ustih. Tema večera: Happiness – Sreča.


The Harlem Gospel Singers povezujejo temeljne vrednote afro-ameriške duhovne glasbe z zahtevami visokih standardov, ki veljajo v svetovnem show-bussinesu. Tako je njihov nastop razdeljen na dva dela – prvi je bolj klasičen, drugi bolj pop. Med njima je skoraj polurna pavza, ki jo nastopajoči izkoristijo za počitek telesa in duha ter svežo garderobno opravo, publika pa si ta čas lahko priskrbi njihov najnovejši digitalni izdelek. Kuj železo, dokler je še vroče…


Na začetku precej zadržana dvorana se je hitro razgrela. Ob prodornih črnskih glasovih in pozitivizmom, ki seva tako iz pesmi kot iz povezovalnih govorov, precej podobnih cerkvenim pridigam, a daleč od tistih, ki jih poznamo iz naših cerkva, seveda (‘Verjemite, da lahko dosežete vse, kar hočete.‘ ali pa ‘Tudi če vas ljudje razočarajo, vam bo ob strani stal bog in z njegovo pomočjo ni nič nemogoče.’), je pravzaprav nemogoče ostati hladen. Sploh v drugem delu, ko smo med drugimi slišali R. Kellyjevo ‘I believe I can fly’ in ‘ImagineJohna Lennona, se je začel intenzivnejši ples teles, ki se je končal z dolgimi ovacijami in ponovnim prihodom skupine na oder.


Za zaključek so izbrali pesem, ki ne bi mogla biti primernejša – ‘O, happy day!’ In še res je bil. O tem je pričala zadovoljna publika, ki je dvorano vsaj navidezno res zapuščala bolj srečna, kot je prišla. Dokaz, da nekaj spodbudnih besed, zavitih v zabavljaški papir, nikoli in nikomur ne škodi.


Tina H. Zakonjšek

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.