Koncert Metallice v Bologni

Foto: www.metallica.com

Foto: www.metallica.com

Metallica in predskupina Godsmack, 11.12.2003, Bologna/Italija (Palamalaguti)


Heavy metal po bolonjsko


Odhod izpred Tivolija ob deseti uri zjutraj. Nekateri se nismo tresli le zaradi nizkih temperatur, ampak tudi zato, ker nismo imeli kart. Prišli smo na blef in upali, da je kak metalec prejšnji dan pregloboko zazrl v kozarec in posledično ostal brez energije za pravočasen prihod na avtobus. Bolj rokerska situacija, kot bi si jo sicer želel, ampak Delboy je imel prav: ”He who dares wins!”


Krdelo metalcev se je z dvema avtobusoma odpravilo na naskok Bologne! Pot je zaznamovala neizmerna količina opojnih substanc in poslušanje večine Metallicinih albumov. Organizator nam je svetoval, naj se ne hecamo s tihotapljenjem tega in onega, in apeliral, naj lepo vse ‘spremenimo v dim’ na postanku pred mejo. Nakar so tik pred mejo ugledale luč dneva številne bakle, ki jih je v izginotje spremljal smeh in krohot. Posledično je metalska horda skoraj letela čez mejo, kar je zaznal tudi nadvse prikupen brezrepi carinski pes…


Prihod pred dvorano je bil resnično olajšanje, kar je mišljeno predvsem fiziološko, kajti postanki za odvajanje urina so bili po mnenju številnih preredki. Posledično smo se nekateri znašli tudi drugače, vendar kraj in čas za tovrstne podrobnosti je ob pivu s prijatelji.


Gneča na vhodih v dvorano je bila neznosna. Skozi en sam vhod, torej ena vrata, naj bi stopilo kakih petsto do tisoč ljudi! Povsem nerealno, kar je poglavitni očitek italijanskemu organizatorju. Seveda so nas na tem najtesnejšem prostoru italijanski kolegi seznanili s številnimi italijanskimi kletvicami, ki smo jih tudi pridno uporabljali. Ko smo se končno prebili v notranjost razkošne dvorane, ki se lahko za moje pojme pohvali z odlično akustiko, je predskupina Godsmack že skorajda zaključila svojo predstavo. Zaradi tega nihče ni pretočil solze, ampak nasprotno, šli smo k šanku, kjer so nam natočili piva (s tem ne mislim biti nespoštljiv do Godsmacka, ampak v tistem trenutku smo bili le srečni, da nismo zamudili Metallice).


Kmalu zatem smo zaslišali legendarno Morriconejevo melodijo, Ecstasy of gold, ki vsakemu zapriseženemu fanu Metallice postavi dlake pokonci. Hitro smo si izborili mesto nedaleč od odra, kjer smo dočakali prvi komad, Blackened. Množica je naša telesa spremenila v brezmočne predmete, ki so se nagibali v ritmu, in tisti, ki poznate komad Blackened, veste, za kakšen ritem je šlo. Sledili so Fuel, Fade to black, Seek and destroy, Creeping death (točen vrstni red komadov si lahko preberete na uradni strani Metallice), s St. Angerja so odigrali naslovno pesem, Frantic in Dirty window. Kljub temu, da je ena izmed vrlin Metallicinih nastopov, da svoje komade zaigrajo točno tako, kot smo jih vajeni poslušati na cd-jih, je Hammett prijetno presenetil z majhnim solojem pri Dirty window.


Zvoku helikopterjev, granat in streljanja je sledil nadčasovni One, zaigrali so tudi ultrahiter Battery, Master of puppets, Enter Sandman, Sad but true, Harvester of sorrow… Pogrešali nismo niti obligatoričnega Nothing else matters, ki pa ga Hetfield poje s tako iskrenostjo in srcem, da skoraj pozabiš na vsesplošno priljubljenost tega komada. Zaigrali so celo Diamond Headov Am I evil? in Hit the lights, ki ga ni slišati na vsakem njihovem koncertu. Nerad sem dlakocepski, ampak moram izpostaviti, da je pri drugače popolnem koncertu manjkala le preprosta, a kljub temu za nastop v živo skorajda nepogrešljiva mojstrovina For whom the bell tolls. Vsakdo, ki je pesem že slišal v živo, ve, o čem govorim.


Seveda so bili fantje na odru zelo sproščeni, kar se je pokazalo v njihovi značilni interakciji s publiko. Sem sodi tudi vložek, pri katerem je Ulrich v roke prijel kitaro, Hammett pa sedel za bobne. Zaigrala sta začetek komadov Nothing else matters in Am I evil?. Ob tem sem se spomnil, da so člani Metallicinega kluba pred leti imeli možnost nakupa posnetka, na katerem je videti še bolj absurdno kombinacijo – Ulrich je na vokalu in poje Am I evil?! Vsekakor se je starostno zelo pestro občinstvo na ta vložek odzvalo z aplavzom.


Hetfieldov rjoveči in zavidljivo močan vokal se je vnovič izkazal – očitno se ure petja še zmeraj obrestujejo. O zvoku nimam kaj dosti napisati, ker je bil odličen (vsaj na tistem koncu dvorane, kjer sem stal jaz), kot je skoraj zmeraj (pred leti je bila Hammettova kitara za Bežigradom opazno pretiha). Mikrofoni so na odru stali na več mestih, tako da je bila mobilnost metalskih bogov zagotovljena. Oder se mi je zdel prevelik, morda zato, ker Metallica tokrat ni uporabila pirotehnike (očitno je Hetfielda, ko se je pred leti v Montrealu zaradi pirotehnike hudo opekel, izučilo). H kolosalnemu videzu odra je verjetno tudi prispevalo asketsko ozadje odra, ki so ga krasili ‘le’ Scary Guyji, ki so neke vrste logo Metallice. Vendar so to le estetski elementi, ki mogoče vplivajo na celotno doživetje, vendar z glasbo nimajo nič skupnega.


Po dobrih dveh urah igranja ne morem reči, da je kateri od članov Metallice na svojem inštrumentu izstopal (v negativnem in pozitivnem smislu), kar je celotno gledano kompliment. Metallica nas je pač navadila koncertne odličnosti, ki se nam zdi samoumevna. Takega občinstva ne gre kar tako zadovoljiti, kaj šele zelo prijetno presenetiti. Posledično koncert ni presegel samega sebe, je pa dal to, kar smo od njega pričakovali, namreč vse.


Dragan Milosavljević

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.