Budapest Gypsy Symphony Orchestra v Tivoliju

budapest_gypsy_symphony_orchestra_001

Ciganska glasba ima na Madžarskem že zelo dolgo tradicijo. Romi muzicirajo vse od 15. stoletja, mešanica njihove glasbe z madžarsko pa je nekdaj veljala celo za madžarsko narodno glasbo.


Tovrstne glasbe ne igrajo le v majhnih romskih »kapelah« (značilnih ciganskih manjših zasedbah), temveč je priznana in priljubljena širom po svetu. Med najbolj slavnimi in uspešnimi ambasadorji njihove tradicionalne temperamentne glasbe so prav zagotovo Budapest Gypsy Symphony Orchestra, ki so nas na prvi decembrski dan počastili s svojim nastopom v ljubljanski Hali Tivoli.


Orkester velja za največji romski orkester na svetu, saj ga sestavlja kar 100 odličnih glasbenikov, ki igrajo na tradicionalne ciganske instrumente. Tako najdemo kar 50 violin, 10 čel in viol, 11 kontrabasov, 9 klarinetov in 6 cimbal. Od tod tudi ime »100 violin«, ki ga za orkester radi uporabljajo.


Težko si predstavljate, kako čudovito se sliši toliko instrument(alist)ov hkrati, vsi tisti, ki smo bili v ponedeljek v Tivoliju, pa smo lahko uživali v tem razkošju zvokov.


Ob vstopu v košarkaško dvorano ni razen ogromnega odra prav nič kazalo na to, da bo v njej potekal kakšen slavnosten koncert. Iz zvočnikov je bilo slišati glasbo Marka Knopflerja, obiskovalci pa so srkali pivo iz plastičnih kozarcev in nekateri celo malicali.


Točno ob osmih je glasba iz zvočnikov potihnila, prižgali so se reflektorji in na oder so začeli prihajati člani orkestra, oblečeni v tradicionalna oblačila. Le nekaj trenutkov zatem so dvorano preplavili mogočni zvoki Offenbachovega Orfeja v podzemlju. Prvi del je sicer zaznamovala predvsem tradicionalna ciganska glasba. Poleg madžarskih plesov, na primer Črne oči, Brahmsov madžarski ples, čardaši…, pa so v tem delu našla mesto tudi druga svetovno znana dela, vse od kankana, uverture Wilhelma Tella (G. Rossini) pa do Bizetove Carmen in grškega Sirtakija. Ob živahnih melodijah z značilnim ciganskim melosom je večina poslušalcev le s težavo ostala na svojih sedežih, za dodatno navdušenje pa so poskrbeli tudi odlični solisti. Berki László, primás (prvi solist, violinist) nas je pustil brez sape s svojim virtuoznim igranjem violine, za njim ni zaostajal niti Oszkár Ökrös, ki slovi kot najboljši cimbalist na svetu.


Po krajšem odmoru je sledil še drugi del, ki je bil obarvan bolj klasično. Naslovili so ga kar Po Donavi od Dunaja do Budimpešte. Igrali so dela pomembnejših klasicističnih skladateljev, kot so na primer Brahms, oba Straussa, Berlioz in Liszt, glasbeniki pa so stil glasbe poudarili s klasičnimi črnimi smokingi. V tem delu so na svoj račun prišli številni odlični solisti na violinah, klarinetih in že prej omenjenih cimbalah.


Vendar je vsega lepega enkrat konec in tako so se morali po treh urah nepozabne glasbe Budapest Gypsy Symphonie Orchestra počasi posloviti. Naše navdušeno ploskanje so nagradili še z dvema dodatnima skladbama; z legendarno koračnico Radetzky Marsch in s tradicionalnim čardašem.


Koncert je pri slovenski publiki nedvomno pustil pozitiven odziv. Morda bi za majhen minus omenili samo prizorišče, saj Hala Tivoli ni idealna za tovrstni koncert. Športna dvorana pač ne nudi primerne akustike in ambienta za klasično glasbo, prav tako ne varnostniki v vpadljivih rumenih oblekah in zvočno opozorilo za konec hokejske tekme v sosednji dvorani, ki ga je bilo slišati med koncertom.


Seveda pa smo prišli zaradi dobre glasbe in to smo nedvomno dobili.


Pina Sadar


foto: Bojan Okorn

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.