Dan za Robbija Williamsa

robbie_williams_milano_004

Robbie Williams – Milano, 30.10.2003


“ If you’re willing to change the world let love be your energy, I’ve got more then I need, when your love shines down on me…”


ROBBIE, PRIHAJAMO!


Ljubljana, Tivoli. Ura je kazala točno 8.30, ko se je naša karavana (štirje avtobusi) odpravila proti Milanu. Vse za Robbija. Ogrevanje se je začelo takoj, nismo odlašali. Poslušanje cd-jev z njegovo glasbo in sproščeno klepetanje. In že smo bili na meji. Sledi pregled – ne le rutinski, temveč pravi, s psom. Počutimo se kot pravi prebežniki, ne pa kot potencialni obiskovalci koncerta. A italijanski policisti in cariniki za to nimajo posluha. Razočarani, ker ne najdejo ničesar (aja, iskali so velike zaloge trave, ki so jih očitno pričakovali na naših avtobusih) nas spustijo naprej. In vožnja se nadaljuje…


NERVOZA


Ura je že nekaj čez 17.00 popoldne, ko pred seboj uzremo veličastno Fila forum areno. Zunaj že preveč ljudi, vrste se iz minute v minuto daljšajo. Kaj če smo že prepozni, da si priborimo najboljše položaje!? In sledi čakanje. In spet. In se nadaljuje. Ne premaknemo se praktično skoraj nikamor, nato pa se začne še večja nestrpnost (verjamem, da se že bralci ob tem pisanju počutite nestrpno, ko tole prebirate), kmalu gremo noter! Glavo si belimo s tem kako bi “prešvercali” fotoaparate, pa kakšno plastenko pijače in podobne stvari. In presenečenje – na vhodu nas sploh ne pregledajo. Nobenemu nič jasno. Preprosto bi kdo prinesel s seboj orožje, bombo, ne vem kaj še, pa nihče niti opazil ne bi. Že tu sem podvomila o organizaciji celotne prireditve.


AEROBIKA VŠTETA V CENO + VARNOSTNIKI “NON PARLO INGLESE”


In začne se boj. Navdušeni skoraj tečemo v samo areno. In kaj nas pričaka? Ne moremo do parterja. Imamo karte, ki so le za parter ali le za tribuno, se pravi, da smo vstopili na napačnem vhodu. Panika. Kaj pa bomo sedaj? Sprašujemo varnostnike (ki seveda pojma nimajo o čem govorimo), ki nas pošiljajo na različne konce in kraje, pa vseeno ni uspeha. Mnogo razočaranih obiskovalcev je v podobnem položaju kot mi. Trudimo se, da bi se nekako sporazumeli z njimi. Razočarani smo nad njihovim nepoznavanjem tujih jezikov. Italijani res ne vidijo drugega kot le italijanščine. Porazno! Ampak ker se Slovenci ne damo zlepa nam končno uspe – pospremijo nas do drugega vhoda in nas spustijo na parter. Sedaj se zabava končno lahko začne!


SKIN


Žal smo jo malce zamudili zaradi prej omenjenih komplikacij, a smo jo vseeno slišali dovolj, da smo si ustvarili dober vtis. Obvlada. S svojo spremljevalno skupino je ustvarila super vzdušje, dvorana je bila v velikem pričakovanju. Svoj nastop je začinila še s skladbami, ki jih je prej pela pri Skunk anansie. Občinstvo je navdušeno in poje z njo. Tudi njej je všeč. A dejansko ljudje čakajo glavno zvezdo večera, Robbija.


IN… ROBBIE WILLIAMS!


5,4,3,2,1…na velikem platnu se vrti film o njem…in čez nekaj minut je že tu. Pred nami na odru. Kot običajno, začne s skladbo “Let me entertain you”. Odlično! Tudi v živo zveni(in zgleda:) prav tako dobro kot na cd-jih. Odpoje nam večino komadov iz najnovejšega “Live” izdelka, med pesmijo “Come undone” izkoristi čas, da na oder “potegne” deklico iz občinstva in z njo…khm..zapleše:) Ne pozabi niti na druga dekleta v sprednjih vrstah, ki mu padejo v oči. Pravi šarmer, ni kaj. Na njegovem nastopu pa je poskrbljeno tudi za moški del občinstva, ki raje kot Robbija gleda lepe punce, saj ga spremlja kar nekaj brhkih deklet.


Publiko ves čas vabi, naj sodelujejo z njim, a nekako ne gre. Vzrok? Že prej omenjeno izredno “izobraženi” Italijani znajo le Robbijeva besedila pesmi. To je dejstvo. In seveda več o angleščini tako ali tako ne vejo, zato ga preprosto ne razumejo, kar govori! Najbrž tudi njemu ni bilo prav dosti jasno, zakaj je doživel tako medel odziv na njegova vprašanja, ki ponavadi sprožijo bučne aplavze, krike,… Ampak kljub vsemu se je on odrezal odlično – profesionalno. Vidi se, da slava, ki jo trenutno uživa ni nekaj površinskega in ni le za kratek čas. Dejstvo je, da je postal legenda. Izkazal se je pri skupini Take that, s samostojno kariero pa je občinstvu dal dodaten motiv, da ga še naprej poslušajo. Je preprost, vesel in poln energije. Prizna, da rad pije in se predaja drugim upojnim substancam. Je uživač, ženskar in živi za šov in zabavo. In ljudje ga imajo kljub vsemu radi.


Priznam, da je v živo na njegovem nastopu res tisti pravi občutek. Čutiš ga, veš, da veliko truda vloži v to, kar dela. Sploh pa, ko slišiš pesmi, ki so ti tako ali tako všeč, je to še pika na i. Drugače je tudi družinski človek, vidi se, da mu bližnji veliko pomenijo, saj je pesem “Nan’s song” posvetil preminuli babici, ni pa pozabil niti na svojo mamo, ki jo očitno vedno vozi s seboj po koncertih.


To bližnje srečanje z njim je bilo res nepozabno doživetje. In poleg vsega je zaključil še z eno njegovih najlepših pesmi – “Angels”. Na oder pa se ni vrnil. Zopet je vzrok v občinstvu, ki ga ni klicalo in zahtevalo bisa. Mislim, da bom drugič obiskala koncert v drugi državi, ker tale Italija me je pa popolnoma razočarala!


SPOMINKI


Nismo pozabili niti na nakup raznih pripomočkov, ki nas bodo za vedno spominjali na tale dogodek. Očitno je, da ljudje na račun teh koncertov v tej isti državi, kjer nimajo pojma kaj se dogaja drugje po svetu živijo prav dobro. Kar naenkrat se je pojavilo ogromno prodajalcev majčk, puloverjev, fotografij, plakatov,… Še celo na stojnicah s hrano se je vrtela Robbijeva glasba! Tržna strategija jim gre dobro, znajo izkoristiti primeren trenutek in ljudi, ki navdušeni pridejo iz koncerta.


POVRATEK


Navdušenje v avtobusu. Ne najde se nihče, ki mu ne bi bilo všeč in da ni užival do konca. Izmenjamo si vtise, ugotovimo, da smo lahko srečni in veseli, da smo se vozili skoraj cel dan le zaradi tega, da smo potem približno uro in pol uživali v družbi samega Robbija Williamsa. Smo malce nori? Okoli 500km le zaradi tega? Verjemite, da nam ni niti malo žal, obljubili smo si, da ni bilo zadnjič, še se vidimo.


ZA KONEC


Pohvala in zahvala pa gre šoferjem ter predvsem našemu vodiču Tadeju, Concert freaku( www.koncerti.net ) , ki je poskrbel, da smo srečno in varno prispeli domov. Brez reklame seveda ne gre:) Preizkušeno so obiski koncertov na tak način nekaj najbolj zanimivega in nepozabnega, zato vam priporočam, da se jih udeležite tudi sami 🙂


(op. ur.: tokrat objavljamo fotografije ene izmed udeleženk koncerta)


Nina Jenko


foto: Irena Ključevšek

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.