Siddharta brez okvira

siddint

Izpustili smo blišč glamurja. Spregledali potencirane stavčne člene in vnebovzetne hvalnice. Razdevičili stereotipe in vragu pogledali v oči.  Pompoznost z druge strani. Vzeli smo testni odmerek, da bi dobili celoto. Da bi dobili, česar ne pričakujemo – Siddharto brez okvira.


EBORAN. I


RON: Slika je še iz časov, ko ste z demo posnetki Ida ‘romali’ od založbe do založbe in bili povsod zavrnjeni (KRST – Gimnazija Šentvid, 23.9.1999)!


Primož: To je bilo obdobje po tivolskem Pompu. Hodili smo od sponzorjev  do založb in  prodajali našo glasbo, oz. želeli poiskati nekoga, ki bi bil pripravljen to financirati. Žal takrat nekega odziva s slovenske glasbene scene ni bilo..


RON: Argument pa je bil?


Primož: Skratka, da je to že slišano, da je to glasba, ki nima neke prihodnosti. Je sicer super, pa gor pa dol, ampak da žal ne, ker se sedaj usmerjajo v neke druge projekte, ki so jih ravno štartali. Sej veš, vedno se najdejo izgovori, da te zavrnejo. Še danes se to dogaja. Ampak jebi ga – nas to ni ustavilo! Dobili smo neka sponzorska sredstva, ostalo pa smo zaslužili sami.  Tako smo ploščo posneli na svoje stroške. Sledil je še nesrečen pripetljaj z Založbo McMillan, ker se določenih stvari nismo uspeli dogovoriti. V pogodbi so bile absurdne postavke, ki jih noben band ne bi sprejel in jih tudi mi nismo. Tistega nismo podpisali, oni pa so še naprej prodajali naš album.


RON: Radi poudarjate dobro organiziranost in profesionalnost skupine. Do kam je takrat ciljno segalo vaše planstvo?


Tomaž: Tega ne smeš razumeti tako, da si mi nekaj pišemo, da planiramo, kaj bomo osvojili. Kje pa! Globalno  moraš pogledati, kaj v tem svetu predstavlja band. Ne govorim o avtorjih, ki izdajajo instant komade na MTV-ju. Izdati plato z enim hitom in ostalimi devetimi komadi samo zato, da bo plošča lahko izšla. Govorim o bandu, o kreaciji, o umetnosti, če hočeš. Vedeli smo, da hočemo biti ravno to –  band, ki bo ustvarjal.


Primož: Neke srednjeročne cilje si seveda postaviš. Hoteli smo imeti posneto plato ne glede na to, ali bomo dobili založbo ali ne. Rekli smo si: »Bomo pač delali sami!«. Tako so tudi stopničke vedno višje. Ko počneš neko stvar, pridobiš nove izkušnje. Na podlagi teh izkušenj z ljudmi, fani prideš do določenih odločitev, katere potem sprejmeš.


RON: Na intervju sem povabila tudi vašega manangerja g. Iztoka Kurnika, z namenom pojasnitve delikatnih tehničnih problemov, ki se dotikajo Siddharte. Iztok na kratko: delal si na Multimedii – slišal Siddharto – bil prevzet – dal odpoved in tvegal?


Iztok: To je res! Na Multimedii sem delal promocijo za slovenske izvajalce. Siddharta so bili takrat prvi slovenski izvajalci, ki so prišli na Multimedio. Ko sem slišal njihovo ploščo in bil vprašan, če bi to ploščo sploh izdali, sem rekel samo dve oz. tri besede: »Dajmo izdat to!«. Na vse računalnike, ki sem jih takrat imel, sem si dal gor ovitek njihove plošče. Končno sem bil vesel, da lahko poslušam en slovenski band, ki ima neka besedila in musko za poslušat. Hkrati pa sem bil užaljen, da se gremo v tej glasbeni industriji samo posel. Zato sem hotel delati musko z njimi! Ne delat kot delati, ampak jo poslušat in se zraven zabavat. Kar se tiče glasbe same, nimam zraven nič.


RON: V kolikšni meri je tvoja prisotnost usmerjala nadaljnji razvoj skupine? Konec koncev je mananger faktor, ki ‘prodaja’ band.


Iztok: Kranjski študentje dobijo 120.000 000 SIT na leto samo zato, da jih pokurijo, za različne prireditve in svoje aktivnosti. In če sem jim rekel, da imam šest fantov, ki bi vzeli 30.000 tolarjev, so oni hitro preračunali, da si bodo na svojih avtomobilih lahko kupili nove feltne. Ko jih pokličem danes jim povem, da imam projekt za 120.000 000 SIT za pokurt, pa se spet nekako zmenimo. Ne vem, kako. Niti ne vem, kako 120.000 000 SIT, ki sem jih baje porabil za koncert na bežigrajskem stadionu izgleda na enemu kupu. Ne vem, kar gre.


Primož: Takrat, ko smo mi začenjali, je začenjal tudi Iztok in tako smo izoblikovali eden drugega. Mi smo se nekaj naučili od njega in on nekaj od nas, vsaj kar se tiče dela. Blazno pomembno je to, da je med nami neka kemija, ki deluje. Če bi bili na striktno poslovnih relacijah, se ne bi tako pozdravljali, kot se pozdravljamo danes. Na tem mestu govoriti o – se mi zdi, da bi hotela to slišati- vódenosti banda s strani outsaiderjev, te moram žal tu razočarati! Band upravlja, ne bom rekel vse, ampak večino stvari. Res je, da se o pomembnejših odločitvah posvetujemo tako z Iztokom kot z našo založbo. Zavedamo se, da imajo ti ljudje določene izkušnje in svoje mišljenje. Ampak še vedno – zeleno luč smo morali dati mi!


Iztok: Band se je sedaj odločil, da bi šel koncertirat po športnih dvoranah. Ko bomo oddelali športne dvorane,  nas bo mogoče prijelo, da bomo izpeljali kakšno akustično varianto po klubih, kjer bomo igrali za dvesto ljudi. Še vedno imamo iste cilje, imeti nek oder na katerem se bodo fantje dobro počutili. Z ljudmi komuniciramo, kot da smo začeli šele včeraj – z edino razliko, da pač sedaj lahko rečem: »Sorry, danes pač ne gre!«.


ATETILAVK. II


RON: Kvaliteta – beseda, ki se pogosto enači s skupino Siddharta. Kako jo v glasbenem smislu interpretirate vi?


Primož: Naša kvaliteta je ravno to, da je šest ljudi z različnimi pogledi na svet na mestu in da funkcionira. Temu ne znam reči drugače. Mislim, da ima band, ki funkcionira že 8 let in se ni niti enkrat dodobra skregal, vsaj eno kvaliteto, a ne? Poleg tega nas združuje glasba, na katero ne bi pristajali, če ne bi bila kvalitetna, če ne bi bila glasba, katero radi igramo in katero radi poslušamo!


RON: Podoben odgovor ste podali že mnogokrat. Bi lahko bolj specifično opredelili glasbene kvalitete skupine Siddharta?


Tomaž: Mi smo umetniki in ne razmišljamo na tak način o svoji glasbi. Ampak ne! Greva kar po alinejah:
– Začne se z ljudmi, ki sodelujejo pri projektu in skrbijo za to, da celotna zadeva sploh funkcionira. To je ena od najpomembnejših kvalitet!


– Dober song writing. Skladba mora biti v takšni obliki, da jo ljudje dojamejo in si jo zapišejo v spomin na način, da zraven še ogromno čutijo.


– Da smo tako dobri instrumentalisti, da ljudje na koncu rečejo, da je ta glasba zvokovno neoporečna.


– Kot zadnje pa bi bil moment, ko ljudje slišijo po radiu single in ne vedo, da je to naš single, ker npr. slišijo od polovice komada naprej, kjer recimo Tomi ne poje, že rečejo: »To je pa sigurno Siddharta!«.


Sedaj sem govoril v okvirih banda, navznoter. Če govorim navzven: kako to tržiš, kam greš, kje se pojavljaš… Mislim, o tem bi lahko full debatirali. Moram priznati, da sem v tem trenutku totalno nepripravljen na take debate, ki so zelo formalne. Sicer pa so o tem napisane knjige: How to succeed in music business


RON: Ste vzor mnogim bandom, ki vas posnemajo v takšnem ali drugačnem smislu. Poskušajo prevzeti tisto vaše najboljše, kar ste tekom let izoblikovali in nadgrajevali sami?


Tomaž: Ampak, kaj je najpomembnejša stvar, če si ravno pri kopijah? V svetu izide nov band, katerega ideja je bila že itak zasnovana pet let prej. Major label jih propagira do te mere, da so prepoznavni globalno. Ko se to sliši v manjših državah, kakršna je tudi Slovenija, se pojavi veliko plagiatorjev, ker: »Sedaj bomo pa tudi mi tako musko delali!«. Imaš Alicio Keys in potem naenkrat začne Alenka Godec R’n’B pet, ne? Nekako tako, ko se odločiš, da boš ustvarjal glasbo, je ne ustvarjaš zato, da boš okoli nosil kovčke s kitaro in bodo dekleta tekala za teboj. To je tvoja notranja potreba. Ko enkrat čutiš, da hočeš nekaj povedati, potem moraš to povedati! Naslednja faza je medij, preko katerega se boš izrazil. Če je medij, ki ti je blizu glasba, je to TO! Največja kvaliteta je ravno to, da na odru ustvarjaš glasbo in s tem ne lažeš.


ALIDESEB. III


RON: V Sloveniji ste eden izmed redkih bandov, ki poudarja individualnost malega človeka, njegove stiske, travme in želje. Tematika, ki je v današnjem času marsikomu zelo blizu. Hitro poistovetenje. S tem ste posredno prevzeli funkcijo psihiatra?


Primož: Besedila so izpoved. So nekaj, kar je privrelo iz tebe in si to moral dati na papir. Čar pisane besede je, da si jo lahko vsak interpretira na svoj način. Prepričan sem, da se je marsikdo našel v naših besedilih. Jaz vem, da sem se našel v marsikaterih besedilih drugih izvajalcev. Vem, da so bila obdobja, ko ne bi mogel brez tistih besedil in ravno to je kvaliteta, če se vrnemo nazaj. Neko besedilo, ki temelji na že stokrat slišanih stavčnih zvezah, te verjetno težko izpopolni. Če si našel besedilo, ki ti vsaj malo razkravžlja možgane in te prisili v to, da  pričneš o tem razmišljat, je cilj besedila dosežen.


RON: Presenetila je nedavna Hacetova izjava, v reviji Frka:« Večine tekstov ne smeš jemati dobesedno, ker so pisani zelo metaforično. To je fikcija iz Tomijeve glave, ki je prelita v tekst..«?


Tomaž: To ni bilo izjavljeno prvič. Tudi Hace se je moral tega nekje naučit, ker je najmlajši član po stažu v bandu. In definitivno mu je to povedal Tomi, tako kot vsem ostalim v bandu in mnogim novinarjem že prej. Je pa res, da je bolj varno delati fikcijo, kot lastne izpovedi. Človek je pravzaprav zelo smešno bitje. Če bi govoril samo o tem, kaj se je zgodilo tebi, bi  izpadel zelo smešno. Alineje, motivi, o čem boš pisal, pa so se res lahko zgodili. V kakšno zgodbo jih boš spletel, pa je seveda fikcija. Na koncu tako potencirana fikcija, da dobi celo tisto mero Holywooda, da se res vsakdo lahko najde notri.


RON: No, ja! Vseeno se mi zdi, da tale izjava zelo kontrira vašim dosedanjim izjavam.


Tomaž: Čakaj! Potem pa gremo takole: imamo komad ’Šus v glavo – Neon’ v katerem je tako, da gre bejba na pogreb svojega fanta in se tam ustreli. Da to ni fikcija?


RON: To je lahko tudi realnost?


Tomaž: A res? Ja, pa se je to zgodilo Tomiju?


RON: Tega pa jaz ne vem! Je pa res, da se dogajajo tudi takšne tragedije: umre ti bližja oseba, kar te tako prizadene, da posežeš po lastnem življenju.


Tomaž: Ja! Ampak še vedno je to fikcija. Podrobnosti in imena so zgolj naključna.


EJICKUDORP.VI


RON: Mnogo ljudi, ki vas obdaja, vam le pritrjuje z glavo. Tako ste konstruktivne kritike deležni zelo redko ali celo nikoli. Kako zaznavate realnost okoli sebe in ohranjate mero kritičnosti?


Primož: Ravno zato, ker se stvari niso začele dogajati kar čez noč. Najprej voziš fička, potem yugota, katrco, petko, potem imaš že počasi cliota, pa hondo civic, pa jaz ne vem kaj. Na koncu si na mercedesu in audiju! Do zadeve pride postopoma. Tako ne dojemaš tistega avta kot neko vesoljsko ladjo, ampak spoznaš njegove prednosti in jih sprejmeš. Isto smo mi! Ko smo v K4 slišali demo posnetek našega komada, se je trgalo le nam, vsi ostali pa so sedeli in »halo?«. Takrat se nam je zdelo veliko bolje slišati naš komad na radiu kot sedaj, oz. sedaj so drugačni občutki.


Tomaž: Ali pa to, kar si sama rekla, da nam nihče več ne upa izreči objektivne kritike. Koncert za Bežigradom je bil deležen precej kritik pa tudi, če jih ne bi bil. Mislim, da smo v družbi Siddharte izbrani sami taki, da nam to ne seže do živega in kot sem dejal prej – vse tisto, kar prodajamo, je samo to, da smo resnični. Da to, kar počnemo, ni laž!


RON: Razkorak med albumoma ID / NORD je bil ogromen. Koliko ste bili pri izdelavi Ida pripravljeni na Nord, če odštejemo finance? Razkorak NORD / Rh- pa je bil za marsikaterega poslušalca razočaranje?


Primož: Id je bil narejen s tistimi sredstvi in znanjem, ki smo ga takrat imeli. Poleg tega je to material, ki smo ga igrali in snemali od leta 1995 – 1999. Na koncu smo morali ta material posneti in zaključiti poglavje. Če zadevo predolgo predrkavaš, lahko zasičiš samega sebe. Id so bile takrat naše zmožnosti. Pač, jebi ga! Takrat smo bili ponosni nanj, kot smo danes na Rh-. Preskok na Nord je bil posledično večji finančni vložek ter sodelovanje z ljudmi, ki so imeli podobne vizije o produkciji glasbe kot mi. Tudi Rh- je danes naš max, jebi ga! End of an era. Rh- je poglavje zase!


RON: Zakaj je Rh- produkcijsko zašel povsem v novo smer?


Primož: To je pač nek proces. Danes smo osem let starejši od takrat, ko je nastajal Id. Smo tri leta starejši od takrat, ko je nastajal Nord. Vmes se je zgodilo marsikaj. Jaz ne bi govoril o nekem zavestnem spreminjanju toka. Pač tok je tok in tako nas je zaneslo sedaj. Mi še vedno vidimo tok, delto in spredaj morje. Ne vem, mogoče ne znam definirati razloga…


Tomaž: …če nadaljujem. Veliko bandov sem poslušal in jih vzel za svoje. Pri vseh bandih me je najbolj zasvojila njihova fleksibilnost, raznolikost med plato in hkrati neka notranja stabilnost. Še vedno je to ta band, a mnogi so se zelo spreminjali. Če vzameš Queene ali pa Pearl Jam, kaj počnejo danes in kaj so počeli leta 1990? Meni je to še vedno dobro, pa je čisto drugače. Je pa logično, da lahko označiš Id kot organski album, kar je posledica tega, da smo imeli toliko in toliko keša.


RON: Rdeče niti, ki smo je bili vajeni v preteklih albumih na Rh- ni. Tomi je celo izjavil: »rdeče niti na albumu ni. Na plati so pesmi od osladnega popa do gotskega metala.« Zakaj sprememba? Vam je postalo dolgčas, ali si band vašega staža lahko privošči malo eksperimentiranja?


Primož: Ne moremo objektivno ocenjevati plošče, ker smo bili v nastajanju toliko involvirani, da pač ne moremo gledati na svojo glasbo drugače kot subjektivno. Mogoče lahko ravno zato, nek outsider  poda tako mnenje.


Tomaž: Mogoče so tudi komadi na plati narobe razporejeni? Kaj pa veš. Mogoče bi morali dati na začetek plate sedem težkih in nato še sedem lahkih komadov pa je, a ne?


RON: Pri projektu Rh- sta tudi vidva intenzivneje sodelovala pri ustvarjanju produkcij?


Tomaž: Ko smo začeli z Idom, sem vedel, da imam potencial katerega hočem realizirati. Tudi pri Primožu se je pokazala glasbena kreativnost, ki jo hoče realizirati. Tudi Cene jo ima in tudi  Jani. Dobro, Cene je malo bolj v jazzu. Hace pa igra povsod naokoli. Poleg tega se je v Siddharto šele vključil kot polnopravni član, zato njegovih avtorstev še ni. Pravzaprav je tako, da se kot umetnik želiš izraziti, nekaj hočeš povedati.


RON: In kako to, da je ravno sedaj nastopil čas za vajino umetniško izražanje? Prej ‘nista smela’ ali gre za evolucijo?


Primož: Mislim, da gre tu za evolucijo. Pri Idu še nisem znal s kitaro toliko povedati, kaj mi dogaja v glavi, a veš! Na Rh- je aranžmajsko še vedno prisotna Siddharta in ne samo Tomi. O.K. ja, glasba! Ampak še vedno je del, ki ga doprinese aranžma in še šest ostalih članov banda.


Tomaž: Res, da Tomi prinese song. Samo to je tako – vzameš kitaro, zraven zapoješ in to je song. Aranžma pa naredi vsak po svoje in  to je prepuščeno vsakemu posamezniku.


IKNIČU IKSNARTS. V


RON: Veliko povpraševanje po vas je tudi s strani glasbenikov. Veliko je takih, ki bi radi na takšen ali drugačen način sodelovali z vami. Kako naredite selekcijo?


Primož: Tukaj je več faktorjev, ki vplivajo na to. Eno so želje, drugo so sposobnosti, možnosti. Je neki trenutek, ko si rečeš: »Bom malo ločeval glasbo, pa videospote«. Ko smo snemali Nord, smo se ozirali okrog, kdo in kaj je sposoben v tem prostoru česa narediti. Z darkerskim kitarskim pristopom do produkcije, nam Peter Penko zelo sede na kožo. Žare Pak  pa je neka ikona v tem prostoru, ki sigurno ve veliko stvari…


Tomaž:…in vpliva na proces nastajanja albuma. Zelo dobro se počutiš, ko delaš z njim!


Primož: Če bi dal isti material Žaretu Paku, pa da nas ne bi bilo za njegovim hrbtom, sem prepričan, da bi bil material čisto drugače zmiksan, oz. čisto drugače postavljen. To pomeni, da Siddharta ni zaman tam napisana kot koproducent. Mislim, da vsak, ki je delal z nami, prizna, da smo vsi skupaj zaslužni za to, kar je na albumu. Malo sem zašel. Dobro, če odgovorim na vprašanje: odločamo se na podlagi referenc, izkušenj in tako naprej. Druga stvar so finance. Seveda bi delali z Bob Rockom, če bi bilo to možno, pa ni. On ima na session ne vem koliko milijonov dolarjev in mi si tega ne moremo privoščiti. Zato poiščemo nek optimum v dani situaciji. Videospoti. Kar se tiče režiserjev, smo izbirali na podlagi referenc in sugestij iz okolja. Ko delaš z različnimi ljudmi, začneš ločevati kvalitete posameznega in potem veš, kaj bi dal delati tistemu ali pa tistemu. Kar se tiče pojavnosti, smo vedno imeli načelo, da se ne pojavljamo na vseh pasjih procesijah samo zato, da bomo v medijih. Poskušamo se držat na stran in dati na prvo mesto glasbo. Novinarji so nas na začetku napadali, da kako to, da nimamo napisanih priimkov, pa ne vem kaj? Ja, fuck off! Nimamo pizda, glasba je tam! Danes pa so nas ljudje  že začeli  jemati kot dano dejstvo, kot part of a package.


IJIDEM. IV


RON: Uredniki medijev komaj čakajo, da izdate album ali novo fotografijo, trač ali karkoli že, le da vas lahko objavijo na platnici in si s tem povečajo naklado. Tako niste več dojeti kot šest članski band, temveč kot tandem Siddharta, dano dejstvo, ki prinaša vse to in še več? Seveda je to profesionalizem, a vendarle: dobite kdaj občutek, da se prostituirate?


Primož: Tako je: na začetku smo mi bolj rabili medije, kot oni nas. Tisti, ki nas takrat niso spregledali, jih tudi mi danes ne spregledamo, ko nas pokličejo. Ne bi rekel, da gre za prostituiranje banda. Saj ta korelacija niti ni napačna, ampak bi raje  rekel, da smo na modni pisti, kot na ulici. Še vedno se ne damo vsakemu! Če si nas nek urednik želi, pa nam njegov način ne ustreza, pač najdemo kompromis. Tudi mi vemo, da če imamo novo ploščo, Jih potrebujemo, da gre beseda naokrog.


Iztok: Na stadionu smo imeli 500 akreditiranih novinarjev, med katerimi so nekateri band spraševali stvari, ki se jih sploh ne tičejo. Bilo je bedno, da so si morali izmišljevati neka vprašanja, na katera ne rabijo niti odgovora, ker so že v štartu nastrojeni tako, da te želijo sesuti. A danes je dejansko tako, da lahko pride do nas že vsak, ki ima mikrofon. Tudi z najmanjšega internet portala, ki dela neko glasbo, pa se lahko trikrat bolj pripravi, kot nek časopis, ki je trikrat bolj velecenjen v Sloveniji. Meni je grozno, ko imam sam toliko dela, da fantov ne morem več niti razporejati in so se morali začeti sami, ker je že toliko tega.
Kar se medijev tiče, jih vse preveč računa samo 30.000 x 3000. Beremo razne ocene, koliko je bilo kaj vredno, pa koliko ni bilo vredno, s koliko denarja se da to pravzaprav narediti, pa koliko ga je šlo v naše žepe. Dejansko mislim, da nam nikoli ni bilo v cilju nič drugega kot zadevo izpeljati, se fajn imet in posneti DVD. Z vsem ostalim pa naj se ukvarjajo drugi.


RON: Kaj, mediji niso pripravljeni na vas?


Tomaž: O tem bi se dalo full veliko govoriti pa full veliko kav zraven spit, pa tako. Nam se to sploh ne zdi. Zelo malo je teh stvari, ki se nam zdijo. Imamo veliko prakse z intervjuji in tale tvoj danes je eden bolj zanimivih. Mnogi intervjuji so še vedno te sorte: »Od kje vam ime?«, »Kolik vas je v skupini?«. Novinar lahko vpraša, kar hoče in jaz bom poskusil odgovoriti, kar se da polno in jedrnato, da bo vesel. Ampak kaj loči slabega novinarja od dobrega novinarja? Če imamo internet stran, in danes ima dostop do interneta skoraj vsak, in če smo že 50-krat povedali, zakaj se imenujemo Siddharta, poleg tega smo izdali že tretjo ploščo – ime pa smo reklamirali že pri prvi plošči, si ne morem misliti drugega, kot da ta novinar pač ni novinar, ampak je, ne vem obrtnik, ki doma peče piškote, v prostem času pa je novinar, kar dejansko ni. Tudi Tomi je na tiskovni konferenci, zelo elegantno enemu novinarju povedal, kaj loči dobrega novinarja od slabega. Mislim, da je Tomi zato popolnoma kompetenten, glede na to, da je del njegovega študija posvečen novinarstvu. Je pa res, da študij še ne naredi novinarja. Kje pa! Naredi ga osebnost sama. Biti novinar, za moje pojme, pomeni ogromno študirati in se poglabljati. Študirati v pravem pomenu besede. Če hočeš delat intervju z Metallico, moraš poznati sistem v katerem deluje. Moraš poznati, ne samo njihovo zgodovino, tudi zgodovino rocka. Novinar si takrat, ko prideš suvereno vprašat človeka, kaj počne. No, zdej mi pa ti povej: Koliko od tistih 50 novinarjev, ki so bili tam, nas je hotelo sprovocirati? Koliko jih je hotelo izvedeti nekaj novega? Koliko jih je tam spraševalo samo zato, da so spraševali?


ČART ČIRT. IIV


RON: Koliko imajo fani pravico izvedeti resnico o vaših tračih?


Iztok: Mislim, da se da na vse odgovoriti. Trači nastajajo, ker novinarji nimajo časa preverjati informacij, ki so jih izvedeli.


Primož: Fan, ki bo prišel do mene in me vprašal kaj v zvezi s tračem mu bom odgovoril, če mu bom lahko. Če ne bom vedel o čem ta trač govori, ga bom gledal debelo, on pa bo ostal v isti nevednosti kot jaz.


RON: Posebno opozorilo bralcem! Vprašanja so zastavljena na podlagi govoric, ki so jih vetrovi zapihali v moja ušesa. Odgovore nanje presodite sami,  saj veste – v vsaki šali je nekaj resnice!


1.) Siddharta je Tomi, ostali pa ste samo priveski?


Tomaž: Jaz sem že marsikaj povedal o tem. Siddharta je Tomi, je Primož, je Jani, Cene, Tomaž in Boštjan. Našo notranjo strukturo bi lahko primerjali z nekim demokratičnim sistemom, s to razliko, da je glas proti bolj diskutabilen, kot glas za. Skratka, dva imata pravico veta, okoli česa potem resno debatiramo. Mogoče bo to prišlo prav kakšnemu bandu, da ne bodo razpadli po enem letu, ampak bodo skupaj tako dolgo kot mi! Tomijevo mnenje je v vseh pogledih enakovredno mnenju vsakega drugega. Dejstvo pa je, da ljudje rabijo Tistega, s katerim dejansko komunicirajo na koncertu. Jaz za klaviaturo ali Boštjan za bobni to počneva zelo težko. Tomi je tako bolj izpostavljen. Res pa je, da je avtor večine skladb na Idu, Nordu in Rh- in je potemtakem upravičeno, da ga ljudje povezujejo s Siddharto. Poudariti hočem, da je velika kvaliteta Siddharte v njenih aranžmajih, pri katerih smo prisotni vsi člani Siddharte!


2.) Tomi naj bi dobil Haceta, ostali člani Siddharte pa boste odpikani?


Tomaž: Ja, dejansko je to vse res. To je najin zadnji intervju, tako da si lahko srečna, da naju še vidiš. Koncert za Bežigradom je bil 30.000 000 SIT, ostalo nam je 90. Najbolje, da si mi trije razdelimo delež vsak po 30 in gremo vsi na Kubo, a je tko? (smeh)
Iztok. Ne, ni res! Jaz konec tega tedna odhajam v Švico, kot vesta, in že danes lahko za Slovenske Novice povem, da grem tja odpret svoj zasebni račun in bom tam tudi ostal! (smeh)


3.) Bivši basist Primož naj bi zapustil skupino, ker preprosto ni obvladal svojega inštrumenta. Baje naj bi ga učil sam Jani Hace, a trud je bil zaman. Vi pa naj bi njegov odhod iz skupine prikrili z boleznijo?


Iztok: Mislim, da je Hace že takrat vedel, da bo postal član banda in zato Primoža ni hotel naučiti igrat basa. Mislim, da je to ta resnica! (smeh)


4.) Multimedia ima pogodbo z gigantom Universal. Z Universala naj bi prišli na nekaj Siddhartinih koncertov agenti, ki naj ne bi bili zadovoljni z vašim nastopom in, ki naj bi vas označili kot povprečen svetovni band?


Iztok: Če boš danes to vprašala na Multimedii, bodo rekli, da smo mi odpikali njih, tko da..


Primož: Ne, dejmo bit resni! Dejansko je Multimedia licenčni partner Universala. O tem, da naj bi bili tu neki agenti – mi nismo nikoli srečali nobenega na kateremkoli od naših koncertov!


Tomaž: Govorili  smo z nekim visokim predstavnikom Universala, ki nas je spraševal, če ima že kdo otroke. To je bilo vse, kar je takrat obrodilo sadove.


5.) Mirni razhod z Multimedio naj bi bil farsa. Ko je slednja izdala Siddhartin The best Off, ste medijem razposlali sporočilo, da za izdanim projektom ne stojite?


Primož: Ni bila farsa! Takrat smo se razšli sporazumno. Kar se tiče našega odhoda z Multimedie, imamo in mi in oni čiste račune. Vsak je dobil nekaj in to je to. Kar se tiče The best Offa, je to poteza, ki je v domeni Multimedie in ima zato vso pravico, saj je lastnik posnetkov, ki so nastali v času našega delovanja pod njihovim okriljem. Multimedia se je za to potezo odločila  zaradi svojih razlogov. Band ima kompetenco povedati svoje mnenje o tem, tako kot vsak državljan. Neka svoboda govora velja in to ne indicira, da je bil kakršen koli spor.  Poglej samo The Best of Big Foot Mame!


Tomaž: Ravno zadnjič sem si kupil The Best Off BFM. Ta album je res prerez, od začetkov do danes. Notri so fotke, ko so bili še totalni smrkavci. Gor je tudi 20 komadov plus dva nova komada. Ne pa tako kot naš The Best Off, ko nima gor niti novih komadov…


Primož:…niti biografije, ne ene naše fotografije. Pač,  tisto kar so lahko naredili, so naredili.


RON: Bomo deležni medijskega dvoboja Multimedia vs. Siddharta?


Primož: Ne, sploh ne! Mi smo se o tem tudi pogovarjali, ampak očitno imamo različne poglede na to stvar.


6.) Zadeva z Mobitelom – Multimedia naj bi za Mobitelov oglas, zahtevala na MTV-ju plačilo in vam s tem zaprla pot v tujino?


Iztok: MTV reklama MMS Mobitel. Gre izključno in samo za dogovor Siddharte in Mobitela, da se naredi reklamna oglaševalna akcija. Ta videospot je Mobitel z dobro odločitvijo poslal na MTV po nekih ugodnih cenah in s tem vse medije prepričal, da so pisali o »Siddharti na MTV-ju«. Naše stališče je, da je bila na MTV-ju naša reklama, ne pa naša glasba. Mi smo imeli podpisano pogodbo z Republiko Slovenijo, Multimedijo in MTVjem, katerega še ni v Sloveniji. Pri celotni zadevi je šlo za formalno kršenje pogodbe, ker Mobitel še ni imel izkušenj s pojavljanjem.


Primož: Multimedia kot lastnik posnetkov, ki smo jih naredili pri njih, se je dogovorila za področje Slovenije. Potem je šel pa Mobitel v dobri veri na MTV in pojavila so se manjša nesoglasja. Vem, da so se te zadeve pomirile. Ampak čim nekaj pricurlja ven, kar diši po nekem nestrinjanju, se potem zadevo prenapihne izven vseh proporcev!


Katja Štok


foto: Miran Juršič

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.