Perpetuum Jazzile so v Cankarjevem domu praznovali 20. obletnico

foto: www.perpetuumjazz.com

foto: www.perpetuumjazz.com

Perpetuum Jazzile, pevski zbor z edinstvenim programom v slovenskem glasbenem prostoru, je sklenil ob svoji 20. obletnici pripraviti ljubiteljem vokalnega jazza koncert primeren takemu jubileju. Izkazalo se je, da je njihova odločitev pravilna in da občinstva za take koncerte ne manjka. Zaradi izjemnega zanimanja so koncert izvedli kar na dva zaporedna večera, v nedeljo 12. oktobra in v ponedeljek 13. oktobra, obakrat pa je bila Linhartova dvorana razprodana.


Glavnim izvajalcem, pod umetniškim vodstvom in taktirko Tomaža Kozlevčarja, so pomagali še odlični gostje Ratko Divjak na bobnih, Aleš Avbelj na basu ter Blaž Jurjevič na klavirju in klaviaturah. V drugem delu koncerta pa se jim je pridružil še en gost, solist vokalist Oto Pestner.


Na sceni sta prevladovali prijetno topli rdeča in oranžna, ki sta tudi barvi najnovejšega CDja Perpetuum Jazzile, in ustvarjali lep kontrast s prevladujočo črnino nastopajočih. Levo polovico odra so zasedli gostujoči inštrumentalisti, desna pa je bila prepuščena glavnim zvezdam večera. Čeprav oder ni majhen, je bilo na njem mogoče ustvariti bolj intimno vzdušje ali pa po potrebi simfonično vzdušje – primerno skladbi, ki se je pač izvajala. Koncert je bil odlično ozvočen, tako so iz zbora izzveneli posamezni glasovi, solisti pa so bili tudi primerno v ospredju.


Program, ki je trajal dobri dve uri, je obsegal raznovrstne skladbe, od klasične slovenske popevke, preko brazilskih samb in bossanov, do izletov v klasično glasbo, gospel in seveda jazz – standardi, swing, skladbe Dukea Ellingtona in Manhattan Transfer. Začeli so z vsem znanimi skladbami Pozabi, da se ti mudi, Mais Que Nada, Čmrljev let, ki pa aranžmajsko niso zaostajale za tistimi, ki so sledile. Nastop je bil pravzaprav tako energičen od začetka do konca, da je težko govoriti o najboljših delih večera. Najbrž se je vsakemu poslušalcu vtisnila v srce druga pesem – morda Samo nasmeh z zvonkim sopranom solistke Nuške, morda ritmični izziv Blue Rondo, morda kateri od standardov – The Shadow of Your Smile ali pa čudoviti medley Dukea Ellingtona.


Vsi nastopajoči so pravi profesionalci, čeprav zbor deluje ljubiteljsko, in tudi s ponedeljkovim koncertom so dokazali, da so ne le izjemni izvajalci vokalnega jazza v slovenskem prostoru, temveč da se lahko kosajo s podobnimi zasedbami v svetovnem merilu. Najlepše dokažejo upravičenost primerjave z najboljšimi ob izvajanju skladb, ki so proslavile v svetu najbolj znane vokalne jazz skupine, The Swingle Singers in The Manhattan Trasfer.


Zbor zveni uravnovešeno, kar je najlepše opaziti pri unisonih. Poleg odličnega ritmiziranja, izvrstnega in čudovito čistega harmoniziranja, obvladanja scata v hitrih skladbah, pa je hvalevreden predvsem tisti pravi swing, brez katerega ni pravega jazza, in prepričljiva interpretacija. Tako je treba pohvaliti tudi jasno izgovorjavo, s katero presežejo zgolj glasbeni del svojega vokalnega izvajanja. Izjemno učinkovita pa je tudi dinamika, s katero dodatno pričarajo dramatiko v posameznih skladbah. Umetniški vodja Tomaž Kozlevčar očitno pri pripravah ničesar ne prepusti naključju, izbor programa je dinamičen in raznovrsten, njegova izvedba tekoča in energična.


Perpetuum Jazzile tudi vizuelno popestrijo nastop, člani zbora menjajo položaj na odru, zasedba se po potrebi manjša ali veča, v nastop vnesejo ravno toliko koreografije, da statična zborovska postavitev po potrebi gledališko zaživi, kot pri Blue Rondo, Coffee & Tea, Plenty Good Room.


Vokalni gost, Oto Pestner, se je najprej izkazal s scatanjem, potem pa je ganil s svojo ”klasiko” Mati bodiva prijatelja in tako dodal še presežek solističnemu delu ponedeljkovega koncerta. Šele njegov nastop je namreč pokazal, da tehnično odličnim solistkam iz zbora manjka za ščepec suverenosti, s katero bi dosegle zvezdniški sij. Po drugi strani pa lahko to štejemo za skromnost, ko se vsak posameznik brez egocentričnih teženj trudi, da bi z njegovo pomočjo Perpetuum Jazzile bil odličen zbor.


Seveda pa je ob poslušanju Perpetuum Jazzile najbolj občudovanja vredno prav tisto, o čemer smo najmanj govorili, in sicer njihovo mojstrsko izvajanje close harmony. Večglasno jazz petje je najlepše, ko aranžmaji takih mojstrov kot so Privšek, Tiran, Swingle, Prohaska in seveda nenazadnje sam Kozlevčar, resnično zaživijo v vsem svojem bogastvu. Eno brez drugega pri vokaliziranju in close harmony ne gre – potreben je odličen aranžma in potrebni so odlični pevci, da ga izvedejo.


Publika navdušenja ni skrivala, topel aplavz polne dvorane so nastopajoči doživeli po čisto vsaki skladbi. Navdušenje se je z odvijanjem koncerta še stopnjevalo, tako da se je med bučnimi aplavzi zaslišal tudi marsikateri vzklik navdušenja, še posebej ob vokalnih solih, toplo so bili pozdravljeni tudi inštrumentalisti ob svojih solih. Prisrčno so nas skozi koncert vodili članici zbora in umetniški vodja Kozlevčar, ki je domačno vzdušje lepo zaključil z zahvalami ”najzaslužnejšim” v zboru. Gromek aplavz, za katerega so se Perpetuum Jazzile oddolžili s tremi dodatki, je bil zasluženo plačilo za trud, ki ga taka zvrst petja od izvajalcev zahteva in pravzaprav je škoda, da se na naših odrih nimamo priložnosti večkrat srečati z jazzovskimi zbori.


Aleša & Maša

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.