Obidil

obidil2

Intervju z vokalistko skupine Obidil Katarino Globočnik.


1. Kdaj si odkrila svoj talent in kaj je bilo tisto odločilno zate, da si se pridružila bendu?
Katarina: Petje, poslušanje glasbe in obiskovanje koncertov, oziroma predstav je bilo pri nas doma nekaj vsakdanjega. Svoj prvi gramofon sem dobila za četrti rojstni dan. Mama je igrala flavto in kitaro (za potrebe vzgojiteljice), kar se mi je zdelo strašno nobel, prav tako je bilo nobel čivkanje z očitom, ki ima zelo močan glas. Stara mama je velika poznavalka in zbiralka klasične glasbe. Ure in ure sva poslušali njene plošče, klepetali, s seboj pa me je vozila tudi v opero, kjer je imela abonma. Glasbo ima rada odkar pomnim. Starejših bratov, sester in prijateljev, ki bi mi predstavili metal že v otroštvu nisem imela. Konec osemdesetih let je bilo na radiu mogoče slišati novosti, kot so bile Alice Cooper/ Poison, Guns n’roses/ Paradise City, Europe/ The Final Countdown, Aerosmith/ Rag Doll. Dokončno sem se z metalom ‘okužila’ v srednji šoli, ko sem spoznala nove prijatelje, s katerimi smo tudi začeli hoditi ven ob vikendih. Kasneje sem poslušala tudi stari in alter rock. Do tega, da pojem pri Obidil, je prišlo povsem po naključju. Prve debate o tem, kako nam manjka metal, so padle, ko smo bili z družbo, v kateri sta bila tudi Klemen in Gašper, na Ugljanu. Besedila sem pisala že prej in jih enkrat dala prebrati Klemenu. Bila so mu všeč in kasneje jih je nastalo še nekaj, ki so bila namenjena Bad Law. Ko je ta bend razpadel, smo se s Klemenom, Tomažem in Andrejem vse večkrat in vse bolj resno pogovarjali o ustanovitvi nečesa novega. Pregovorili so me, naj vsaj poskusim interpretirati svoje pesmi. No, potem sem pa vsaj poskusila,…


2. Kako se počutiš kot edina ženska v bendu in ali kdaj prihaja do kakšnih prepirov?
Katarina:
S Klemenom, Tomažem, Andrejem in Gašperjem smo prijatelji že zelo dolgo in se med seboj precej dobro poznamo. Pri ustvarjanju glasbe aktivno sodelujem, sama pišem besedila in si delam aranžmaje, drugim pa puščam, da se po svoji vesti ukvarjajo s svojimi inštrumenti. Enak odnos pričakujem tudi do sebe. Predstavljam petino benda in imam popolnoma enakopraven položaj. To smo se dogovorili na prvih vajah. Med seboj se veliko pogovarjamo in si izmenjujemo mnenja, ki so si včasih tudi nasprotujoča. Takrat pride do prepirov, ki pa bi jim prej rekla ustvarjalno prerekanje.


3. Kdo v bendu je ‘šef’… ali sploh ne delate razlik med seboj in ste si vsi enakovredni?
Katarina:
Igrati v slovenskem metal bendu je nasprotje od dobičkonosnega posla. Za to, da ustvarjaš, vzdržuješ in dokupuješ opremo ter vadiš, gre zelo veliko časa in denarja, od koncertov pa dobiš le za hrano, pijačo in potne stroške. Igraš predvsem sebi v veselje. Ko enkrat izgubiš še to, ti ne ostane nič več. Že v začetku smo se dogovorili, da drug drugega ne bomo priganjali, silili igrati česar noče ali utišali preden bo svoje povedal do konca. Smo prijatelji in se med seboj spoštujemo.


4. Kako bi opisala vašo glasbo tistim, ki vas morda še ne poznajo?
Katarina:
Progresivni heavy metal, dve bas buli, poliritmično trpinčenje petstrunske bas kitare, melodična svetla kitara, kitari enakovreden sint in melodičen ženski vokal. Najbolje, da nas pridejo poslušat v živo ali si najdejo CD The Magic Word in se sami odločijo, če jim je naša glasba všeč ali ne.


5. Od kod črpaš ideje za besedila?
Katarina:
Vsa glasba, razen Burnt Wings, je bila narejena prej, kot besedilo. Ob nastajanju novega komada sem ponavadi na vajah, kljub temu, da ne pojem. Takrat komad spoznavam in si postavim okvirne melodije in kak verz, brez kakršnegakoli pomena. Včasih so dobri že osnutki. Temo besedila omejuje glasba, ki določa, kako se menjavajo razpoloženja, vendar jo včasih naknadno tudi prilagodimo. Včasih je besedilo končano zelo hitro, včasih pa ga odložim za kar precej časa. Idejo lahko iščeš in je ne boš našel, tudi če jo imaš tik pred nosom, potem pa kar naenkrat, čisto nepričakovano dobiš preblisk.


6. Kdo so tvoji vzorniki, katerega od njih še posebaj spoštuješ in zakaj?
Katarina:
Vzornika, ki bi posebej vplival na moje petje ali pisanje besedil in aranžmajev nimam. Ne poslušam in cenim samo prvovrstnih šolanih vokalistov, pomembna se mi zdi celota. Glasbo poskušam poslušati s srcem. Od nekdaj mi je bila všeč Tina Turner, ki se mi, kot vokalistka, še danes zdi precej bolj metalska od Lite Ford. Bombastična neutrudna sčupena energija v miniju! Da o glasovnem razponu in specifičnosti glasu ne govorimo,… Doro je kul, vendar trenutno nimam nobenega njenega CDja. Komaj čakam, da jo decembra slišim v živo. R.J. Dio mi je poleg pevskih sposobnosti všeč zato, ker ima neverjeten občutek za improvizacijo. Zanimivo se mi zdi gibanje Russella Allena. Na ta način se precej težje izgubiš v poliritmičnih komadih, še posebej, če je slab monitoring. No, to mi pa prav pride! Cenim Chucka Shuldinerja. Njegovi vokali so postavljeni prav ‘svetsko’ in ne moreš enostavno peti zraven. Prav prisili te k aktivnemu poslušanju. Zanimivo je skupno petje vokalistov, ki sodelujejo z Arjenom Lucassenom,… Polno je dobrih posameznih pevcev in pevk, še več pa je dobre glasbe. Zelo uživam, ko poslušam tudi druge glasbenike.


7. Ali si zadovoljna z albumom, ali ti mogoče kaj ni všeč, bi kaj spremenila
Katarina:
Album The Magic Word je nastal v določenem času in v določenih okoliščinah, ki so na njem pustile svoj pečat. Vsaka malenkost ima svoj razlog. Je tak kot je. Z njim sem zadovoljna, saj smo iz zelo malega naredili zelo veliko; precej lažje je veliko narediti iz velikega. Poleg glasbe smo se ukvarjali tudi z managementom in oblikovanjem. Na srečo smo slednje nekoliko preložili na On Parole Productions. Trenutno že nastaja material za drugi album. Upamo, da nam bo omogočeno snemanje. Končno nastaja tudi nova spletna stran.


8. Katera pesem na albumu ti je najljubša?
Katarina:
Našega CDja ne poslušam veliko, mogoče tudi zato, ker ga do potankosti poznam. Na koncertih je razpoloženje odvisno od ozvočenja, organizacije, splošnega dnevnega počutja in publike. Repertoar sestavljamo za vsak koncert posebej in ga poskušamo prilagajati razmeram, kar je mogoče le deloma. Igramo tudi novejše komade. Če je ozvočenje dobro, rada pojem The Dragon’s Story in Obidil, če ima Klemen svoje bobne ponavadi igra solo in je prav bombastično po njem peti Noč, z Burnt Wings ponavadi začnemo koncert in ga večina tudi najbolje pozna,… Vsak koncert je zgodba zase in na vsakem posamezni komadi zaživijo drugače. To mi je všeč, zato naj komad izbiram prav muhasto – zdaj tega, zdaj onega.


9. Menim, da ženske vokalistke v metalu pri nas niso deležne kakšne pretirane podpore metalcev, si tudi ti podobnega mnenja? Če ja… zakaj misliš, da je tako?
Katarina:
Nekateri metalci res ne marajo ženskega vokala, do česar imajo pravzaprav pravico. Tudi sama ne poslušam čisto vsega, čemur se reče metal. Nekateri imajo moje petje zelo radi, nekaterim je zanj prav vseeno, nekateri pa ga pač ne marajo. Na kakšen način stvar, ki ti ni všeč zavračaš, pa ni stvar metal kulture, ampak osebne kulture. Ne čutim splošnega odpora proti ženskim vokalistkam, ampak gre bolj za okus in svobodno voljo posameznika, kar cenim.


10. Kakšno je tvoje mnenje o slovenskih metal bendih in kateri od njih se ti zdi najbolj obetaven?
Katarina:
V Sloveniji so odlični metal bendi. Pogoji za igranje pa niso rožnati, vendar tu ne bi nikogar obtoževala, ker so tudi ozvočevalci in organizatorji v večini entuziasti, ki veliko delajo in investirajo za dogajanje, kakšno pivo in sendvič. Tudi klubov, v katerih bi se dalo igrati ni prav veliko. Zadnje čase je v medijih več zanimanja za metal sceno in tako se je mogoče tudi predstaviti. Navsezadnje sem tudi sama prve metal komade slišala na radiu. To na vsak način dobro vpliva na sceno, saj z večjim zanimanjem (kako naj te stvar zanima, če ti je tuja?) zakroži tudi več denarja; tako metal-ljubcem lahko ponudiš več in bolje. Nekaj posebnega je bil petek na letošnjem Rock Otočcu, ki je dokazal, da je metal še kako živ in da se slovenski bendi lahko mirno postavijo ob bok tujim. Eeeee,… še bolje bi bilo, če bi se na odru pojavili tudi mi. Prepričana sem, da sta metal in prostor preširoka, da bi bilo prostora dovolj samo za en ali dva benda. Ob poslušanju drugih, želim predvsem uživati in si čim manj utrujati. Čimbolj se poskušam sprostiti tudi na svojih nastopih, na vajah pa sem do sebe zelo stroga. Prepričana sem, da z Obidil delamo dobro in da spadamo med obetavne bende na metal sceni.


11. Kakšni so načrti benda za prihodnost?
Katarina: V oktobru in novembru bomo imeli turnejo po slovenskih klubih s Sarcasm, ki so tudi na založbi On Parole Productions in Metalsteel ali Expulsion. Žal smo, zaradi Tomaževih službenih obveznosti, morali odpovedati koncerta v Škofji Loki in v Ljubljani. Upam, da bomo tam imeli priložnost igrati kasneje. Že zdaj nastajajo novi komadi – trenutno jih je osem, pozimi pa nameravamo narediti še več novega materiala, obstoječega pa ‘izpiliti’. Upam, da nam bo naslednje leto omogočeno snemanje druge plošče. Želimo si tudi, da se nam bi odpirale nove možnosti, tekoči dogovori za spomladanske špile v tujini pa ne izjalovili. Na nekaj stvari lahko vplivamo, na nekaj pa ne. Želim nam dobro, zdaj pa se pustimo presenetiti. Vse naj želim tudi vam.


Hvala za intervju, tebi in bendu pa želim veliko uspeha!


Dark Angel

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.