The Mars Volta

marsvolta6

So Zeppelini zopet v modi ?


Kraj: Ljubljana (Gala Hala, Metelkova), 06.09.2003
Nastopajoči: Manul, The Mars Volta
Vstopnina: 2500 SIT
Obisk: polna savna kapacitete 400 ljudi. 🙂


Že malce pred določenim časom začetka koncerta (22:20) so nas pričakali Manul (MS, SLO), ki so nam uprizorili dobre pol ure nastopa in poželi na koncu zelo dober odziv publike (ki pa še ni dodobra napolnila te male dvorane, saj jih je mnogo ostalo zunaj in čakalo na zvezde večera). Manul, 3 članski band deluje s koncerta v koncert boljše (skoraj si upam trditi, da so takorekoč že zmagovalci Klubskega maratona 2003). Sama glasba dokaj temačna (k temu pripomore tudi zelo nenavaden vokal pevca/basista Janis-a), na trenutke pa tudi zelo groovy (v mislih imam Massive Attack drive zvok), skratka zelo raznolična. Kitarist Sašo, eden naj kitarskih eksperimentalistov (igranje z leseno palico mu ni tuje) kar sem jih videl na naših tleh in mogočna jazzovsko bobnarska drža bobnarja Petra zagotavljajo, da iz tega benda še nekaj bo… Po kakšnem polurnem premoru (v tem času sem govoril s tremi fani, ki so prišli iz Trsta, pa tudi dosti Hrvatov ni manjkalo), smo dočakali tisto kar smo čakali…


23:15: The Mars Volta (TMV), po mojih besedah bi jih lahko kratkomalo poimenoval lahko tudi Led Zeppelin s petimi člani v bendu. Da k temu dodaš še ekscentričen nastop Jim Morrison-a, kitarsko igranje Jimmy Page-a in Jimi Hendrix-a (kitarist Omar je slednjemu celo res ZELO podoben; kot narisani Hendrix v mladih letih), zatem živalsko bobnanje John Bonham-a (bobnar TMV je ogrooomen in ima tudi stilsko podoben nastop) in potem, če še razdeliš delo John Paul Jones-a na basu in daš klaviature še posebej ogromni osebi črne polti, no, potem dobimo band, ki smo ga imeli priliko slišati v Gala Hali. Da bo na odru in pod njim vroče kot v savni (zadušljivo!), je pevec Cedric opozoril že takoj na začetku, ko je dotičnemu obiskovalcu v prvi vrsti kar dvakrat ‘ukradel’ cigareto iz ust in ju odvrgel za oder (v stilu: kako pa naj še diham ob vsem tem; pripomba fotografa: ta-ista oseba v prvi vrsti je tudi zelo motila samo fotografiranje!). Isti manever je moral tretjič ponoviti tudi kitarist Omar (enim ne moreš dopovedati zlepa). Da pa je Cedric prigaral svoj zasluženi denar, je pričalo tudi to, da mu je iz njegove srajce takorekoč kapljajo vsake par sekund, na (našo) žalost pa tudi ni bil kaj preveč komunikativen (verjetno že preveč utrujen od same turneje, mogoče pa tudi pod vplivom kakšnih substanc; glej podočnjake), saj so bile njegove edine besede na začetku koncerta samo: ‘Thank you very much. It’s good to be here.’ Njegovi ‘izpadi’ na odru so se vrstili tudi tekom koncerta (grizenje kabla, padanje v ‘trans’ ipd.). Posamezni komadi so trajali skoraj v nedogled, saj so mnogi trajali več kot 10 minutne ep-ejade, z vmesnim ‘teženjem’, vse skupaj pa je zatem potegnilo na vrhunce glasbenega ‘nažiganja’, ovacije občinstva pa tudi temu primerne. The End: 0:45.


Zaključek: nič novega, ampak pobeg nazaj v sedemdeseta in s kančkom alter scene devetdesetih, je meni osebno (pa tudi na obrazih nekaterih obiskovalcev) pustil pozitiven vtis…


Tekst: koncertofil, ZUBi


Foto: Saša Pahič Szabo

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.