Laibach na premieri

laibach_kranj_001

Laibach v Kranju, 5.9.2003


Sind Sie bereit? Ste pripravljeni? Na tako velike kot so Laibach? Ste pripravljeni? Na WAT?


Kakorkoli ste že odgovorili (ne) bom presenečena. Potem, ko smo jih videli na prvem koncertu pred njihovim ponovnim odhodom na turnejo po Evropi, v Kranju na gradu Khislstein, me nič več ne prepriča, da Laibach niso veliki. Večji (celo) od Slovenije…


Koncert Laibach je bil pravzaprav zaključna prireditev mednarodnega multikulturnega Festivala Carniola, ki je v Kranju potekal skozi celo poletje.


Na dvorišču gradu Khislstein je bil tisti večer še posebej strog režim varovanja. Morda zaradi tistega, sedaj verjetno že “legendarnega” after party-ja na Kumu julija letos, ko so jih takoj proglasili še za sataniste po tem, ko je Peter Mlakar nagovoril prisotne kar s prižnice v cerkvi. Ali pa samo zato, ker Laibach pač nekaj so, pomenijo in vse kar se dogaja – vse je “zrežirano” po planu. Kdo bi vedel?


Prišlo je okrog 2000 ljudi – od vsepovsod. Tako smo srečali kar nekaj Nemcev, dva Angleža, “nešteto” Hrvatov ter celo Avstralca! Kasneje je le-ta (Dave) povedal, da je bil na hrvaškem, ko pa je videl plakate za koncert v Kranju (mimogrede moramo pohvaliti organizatorje za izjemno dobro izpeljano promocijo koncerta), pa se ga je seveda moral udeležiti. Laibach v Avstraliji še niso bili (kar pa po Dave-ovih besedah ne pomeni, da tam niso poznan i- celo več – bojda se vrtijo po večini alternativnih radijev), zato pa so v svojih 23. letih obstoja imeli preko 400 koncertov po vzhodni in zahodni Evropi ter v ZDA.


Kranjski koncert je bil, kot sem povedala že prej, uvod v evropsko turnejo, ki se bo zaključila (na evropskih tleh) v Ljubljani, 14. novembra in nato nadaljevala v ZDA in Kanadi. S koncerti pa bodo Laibach na pot pospremili novo ploščo (že petnajsto) WAT ter (pri Maski izdano) v slovenščino prevedeno knjigo Alexei-a Monroe-a “Pluralni monolit – Laibach in NSK”. Tudi tokrat pa ploščo spremlja še film, ki ga je režiral Sašo Podgoršek, in ki govori o sami plošči, ideji.


A ostanimo še nekaj časa pri koncertu. Za uvod so nam Laibach postregli s Papeževo molitvijo – Zdravo Marijo (seveda posneto). Začuda nam niso predvajali revolucionarnih pesmi, kot so imeli to včasih navado (denimo s plošče: “American War Songs 1933-1947: Hitler & Hell”), smo pa zato toliko bolj čakali in bili nestrpni… Laibach!


Začeli so z uvodno skladbo na WAT plošči – ‘B Mashina’, katere avtor je Tomi Meglič in ki so jo Laibach že “predstavili” na Siddhartini plošči “Silikon Delta”, za WAT pa so jo še prevedli v angleščino in še malo predelali. Dober začetek, še boljše nadaljevanje! “Tanz mit Laibach” (za katero je posnet video – neverjetno “podoben” Madonninemu “American Life”) je nadaljeval predstavitev WAT-a. Sicer pa govori o tem, da bi bilo za vse fino, če bi “plesali tako, kot Laibach igra” – saj oni lahko “plešejo v vseh sistemih”… Sledile so še “Du Bist Unser”, za katero je besedilo spisal Peter Mlakar, “Achtung!”, ki pravzaprav najavlja celotno turnejo (plakati), “Ende”, ki nas sprašuje, če smo pripravljeni – na vse. Sledijo še ostale skladbe z nove plošče: “Now You Will Pay”, “Hell: Symmetry” (ponazorjeno v refrenu: Love me, love me not), “Das Spiel Ist Aus”, “Satanic Versus”, “The Great Divide”, naslovna “WAT”- We Are Time (NSK- Virtualna država v času), “Anti- Semitism” v slovenščini, ni pa manjkala niti “God Is God”. Zatem so odšli z odra. Ker pa je bila publika glasna, željna še več glasbe, jih je le-ta priklicala nazaj.


V dodatku so nam odigrali še nekaj “najznamenitejših” svojih del: “In The Army Now”, “Alle Gegen Alle” in svojo predelavo Rolling Stonesov “Sympathy For The Devil” (1990). Nato so  “odkapljali” – eden po eden – z odra.


Naj povem še nekaj mojih opažanj, dejstev – light show je bil OK, zvok glasen (kot se zanje spodobi) in še dobro, da smo ob prihodu dobili čepke za ušesa, ki so malce ublažili “razbijanje bobenčkov v ušesih”. Celotna zasedba je zelo naštudirana in uigrana (zvežbana). Pohvaliti gre tudi punci – Evo in Natašo (Make Up 2), ki sta se držali zelo resno, hladno in če lahko rečem – surovo. Nekako sta dali pojavi Laibacha na odru piko na ‘i’, hoteli ali ne, verjeli ali ne – zelo uspešno!


Torej, kot zaključek naj povem še, da sem na koncertu izjemno uživala, nova glasba je zelo elektronska, a še vedno je bila predstavljena “kot se za Laibach spodobi”. Kakorkoli želite to obrniti.


Sedaj poslušam ploščo WAT. In si ponovno želim Laibach doživeti v živo. To je to.


Evropa pripravi se! Svet – pripravi se! Prihaja Laibach.


Srečno!


Tanyisha


foto: Damjan Demšar in Bojan Okorn

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.