Exit 2003

The State of Exit

The State of Exit

Novi Sad, 03. – 06.07.2003

 

Na priporočila nekaterih prijateljev, ki so že okusili slast Exit-a, sva se z Jurkotom (fotograf), odločila stvar preveriti na lastne oči in ušesa. Na pot sva se odpravila z avtom po avtocesti bratstva in enotnosti. Po dobrih šestih urah slavonske in vojvodinske ravnine preko Fruške gore sva se znašla v predmestju Novega Sada. Kaj povedati o Novem Sadu? Mesto ima bogato zgodovino in je bilo ustanovljeno, da bi ustavili upade turške vojske. Po Beogradu je drugo največje mesto v Srbiji; tudi kar se kulture tuče. Etnična obarvanost (Srbi, Madžari, Črnogorci, Cigani, Romuni, Nemci,…) daje mestu še poseben pečat. Plod bogate zgodovine je tudi ogromna ‘Petrovaradinska tvrđava‘, zgrajena v 16. stoletju, v kateri se je dogajal Exit.

 

Prvi Exit se je zgodil leta 2000 v času največjega bombardiranja sil ameriške vojske zaradi kosovske vojne. Ta Exit je trajal točno sto dni in priče vedo povedati, da je bil to najboljši, ter se šteje kot ‘nulti’ Exit. Letošnji je bil tako četrti po vrsti. Omembe vreden podatek se mi zdi dejstvo, da je glavni sponzor Občina Novi Sad vložila v festival okoli 200.000 evrov, ter možnost uporabe trdnjave. Ko smo že pri denarju, za informacijo naj navedem, da so pijača, hrana, cigarete za skoraj polovico cenejše kot pri nas.

 

Kamp se je nahajal na nasprotni strani trdnjav / Donave. Naj povem, da se je tudi tu pošteno dogajalo. Študentsko naselje s parkom, ki ima izhod na obalo z mivko. Kopanje, smučanje na vodi, frizbiji, odbojka, šanki s slamnato streho, tu so se dogajali vsi ‘afterji’, ko se je končalo dogajanje na trdnjavi. Organizacija kampa je bila OK: recepcija z informacijami, restavracija, WC-ji, edino tuši so bili mrzli za popizdit. Kamp je bil za naju nekako spoznavanje srbske kulture, miselnosti, skratka, vse kar naju je zanimalo o njih. Takoj, ko je bil šotor postavljen, so do naju pristopale razne radovedne duše, ki so opazile, da se pogovarjava v drugem jeziku. Ko sva jim povedala, da sva Kekca, se je sprožila eksplozija ‘bratstva i jedinstva’. Srbi so odprti, sproščeni, preprosti ter neverjetno gostoljubni in bog ne daj, da bi odšla s slabimi vtisi o njih. Nehote sem opazil, da Slovence zelo spoštujejo, celo bolj kot si to zaslužimo. Ni važno od kod, bodisi iz Pančeva, Subotice, Zaječara, Kragujevca,… ista miselnost, Srbija je srce in duša Balkana. Brez bilo kakšnih pomislekov so naju razvajali z vsem, kar so lahko ponudili (predvsem s Standard pivom iz 2 l. plastenke). Človek dobi občutek, domačnosti in udobnosti. Ob vsem tem sem spoznal, da Jugoslavija še zdaleč ni tako mrtva, kot bi si nekateri želeli. Naša generacija še nosi duh Titovih pionirjev in tudi prav je tako.

 

Pa se preselimo na trdnjavo. Prvi vtis, trdnjava z več vrst obzidij, katakombami, jarki, mostovi, velikimi terasami, v glavnem ogromna pravljična zadeva, kjer se brez zemljevida ali smerokazov z lahkoto izgubiš, kar je bil tudi večkrat slučaj pri naju. Pogled s trdnjave kaže panoramo Novega Sada. Oddaljena je dobrih petnajst minut hoje od centra mesta. Idealna lokacija. Omeniti velja veliko strpnost starejšega dela prebivalcev Novega Sada, kajti po celem mestu je bilo mogoče slišati odmev ‘bombardiranja’ iz trdnjave.

 

Nedvomno so organizatorji vložili ogromno truda in napora v Exit. Ker sva oba imela Press – akreditacije, sva redno obiskovala Press – center, ki se je nahajal v trdnjavi. Na voljo so nam bili računalniki, z možnostjo uporabe interneta, posnetki Press – konferenc glavnih zvezd. Edini ‘kiks’ je bil v tem, da nikoli za dan naprej nisi vedel ob kateri uri bo le ta. Vhoda sta bila dva, plus en vhod za VIP in Press. Pomanjkljivost je bila tudi ta, da ljudje, ki so delali na vhodih, niso znali veliko povedati o informacijah, kje so kaki hostli, info centri, restavracije,… torej razpolagali so samo s podatki, ki so se zadevale zgolj njihove službe. Ampak kljub temu so bili vsi prijazni. Denar je bilo možno razmenjati na samem prizorišču s korektnim tečajem. Smerokazov in zemljevidov je bilo na voljo dovolj. Mogoče bi lahko na samem prizorišču bila kaka stojnica hrane več, ampak vse so nadoknadili domačini na ulicah pred trdnjavo s pestro ponudbo ‘domaće kuhinje’.

 

Na prizorišču je bilo deset glasbeno različnih odrov (Reggae, Future shock, Progressive, DJ stage, Balkan fusion, Asian,…). Ti so bili razmetani po celi trdnjavi, tako da se glasba iz dveh sosednjih odrov ni sekala med seboj. Naj takoj poudarim, da je bilo ozvočenje na vseh odrih neverjetno čisto, glasno, brez kakega hreščanja. Dostop do odrov je bil iz več smeri, zato so bile poti med odri, prehodne brez večjih zastojev. Glasbeni program je bil izbran z občutkom, torej skupine in DJji so si sledili tako, da so stopnjevali napetost do vrhunca. Če bi hotel videti vse, kar me je zanimalo, bi se moral dati večkrat klonirati. Zato bom naredil revizijo stvari, ki so se me najbolj dotaknile.

 

STEREO MC`s: Definitivno jim pripada nagrada občinstva. Da bi vam pričaral vzdušje naj povem, da je občinstvo za prvi ‘bis’, po načelu eno ljudstvo en glas, strumno pelo začetne verze Connected. Da vam sploh ne govorim o backvokalistkah, ki so v stilu navijačic podžigale občinstvo s svojo energijo, plesom, stasom in glasom. S svojim deep & dirty zvokom so nas razgibavali, občinstvo pa je moralo non – stop sodelovati s pevcem, ki je zahteval od nas akcijo, češ ‘Koliko dobim od vas, toliko vam dam jaz’. Seveda smo to sprejeli v zakup in za dobri dve uri smo se šli masovno aerobiko. Tudi pevec je spoznal, da tu ni šale in nas počastil z nekaj improviziranimi rap verzi na temo Exit-a in Novega Sada. Mislim, da so odigrali vse, kar imajo v arsenalu in četudi bi ponovili vse pesmi, bi nam bilo prav vseeno. Absolutni zmagovalci Exit-a, ni važno rocker, raver, hip-hoper, za vsakega nekaj. Svaka čast!

 

TRICKY: Pri njemu vsaka objektivnost pade v vodo. Mojster s spremljevalnim skupino je imel najdaljšo pavzo pred nastopom, ker so iskali svoj idealni zvok, toda izplačalo se je. Malo me je bilo strah ali bo lahko v živo dosegel polni zvok, ki je tako prisoten na njegovih studijskih albumih. Z njim je organizator uradno odprl festival. Ognjemet in za njim Tricky. Pri njemu je tako, da le rabiš vedeti kdo je in kaj že počel v življenju in srbska publika je toliko glasbeno izobražena, da ga je sprejela z odprtimi rokami. Kot zanimivost naj omenim, da je zahteval metalno predskupino (dobil je Prong), kajti napovedoval je izredno rokersko izvedbo svojih pesmi.. Nekatere pesmi so bile predelane, da si jih komaj prepoznal. Popeljal nas je skozi svoje izbruhe čustev, enkrat s hipnotičnim glasom backvokalistke , drugič z jeznim rezkim Trickyevem glasom in naj vam povem, Tricky je v življenjski formi. Če ga imate možnost kje videti, ne razmišljate dvakrat. Na odru so nastopajoči predstavljali simetrično šestkotno formacijo, ki se ni razbila v valu navdušenja občinstva, ki ni pustila ravnodušnega celo samega Trickya. Ta se je na koncu že skoraj pretirano zahvaljeval; ‘Thank you, very,very, very, very much!’ Tehnično najboljši nastop na Exit-u!

 

MOLOKO: Mogoče od te trojice najslabši, kar pa še ne pomeni, da niso bili dobri. Pevka je ravno na dan nastopa praznovala trideseti rojstni dan tako, da se je maximalno potrudila še začiniti nastop s kako malenkostjo. Prva stvar, ki mi je padla v oči in uho je bila, da jim je v glavo malo stopila slava. Nekatere pesmi so bile bistveno počasneje izvedene kot na albumih, in nastopajoči so večkrat izvedli kako neumno točko, vendar v končni fazi to niti ni nikogar motilo. Pohvalno je to, da so zelo dolgo igrali in potešili lačno množico ljudi z skoraj petnajst minutno verzijo Sing it back. Podatek organizatorja, da je bilo na koncertu Moloka 45.000 glava množica pove vse. Respect!

 

Seveda me je zanimala tudi nova srbska scena. Večina teh stvari se je dogajalo na Balkan fusion stage-u. Domačini so me skoraj na kolenih prosili naj gremo na Lajka Felixa. In res. Dve violini in kontrabas, to je vse kar vidiš. Ampak emocije, ki jih znajo spraviti iz človeka so neverjetne. Ni me sram priznati, da so se mi nekajkrat kar pošteno zarosile oči, ko sem bil popolnoma šokiran nad tem kar sem doživljal. Edine opazke, ki sem jih zaznal, da so vsi očitno glasbeno izobraženi, igrajo nekakšno kombinacijo med klasiko in balkanskim etnom. Kakšen feeling. Bomba! Z lahkoto so izstisnili tri ‘bise’ in lahko bi jih še več. Rekli so mi tudi, da ima ponavadi tudi ‘trubače’ kot spremljevalno skupino. Priporočilo vsem slovenskim organizatorjem koncertov – OBVEZNO! Druga skupina, ki je pritegnila mojo pozornost so bili beograjski Vrooom, ki so že obiskali Slovenijo. Vendar se mi zdi, da pri nas niso dobili zasluženo pozornost. Duša skupine je izredno energična in simpatična pevka Vanja s katero sem se imel čast kasneje tudi pogovarjati. Še dve skupini, ki sta mi padla v uho sta bila Negative (srbska verzija Tabu) in industrijal rockeri X – Centar. Od drugih naj tudi omenim Adi Lukovac i Ornamenti s svojim elektronskim etnom, ter vse prisotnega Ferus Mustafova. Ferus, car! In ker se v Srbiji patriotizem ceni sva tudi midva skušala narediti reklamo za naše Moveknowledgement, ki so v ‘prime-time-u’ pošteno razmigali občinstvo in so več kot dostojno predstavili našo sceno. Zelo pohvalno. Mogoče bi veljalo razmisliti za naslednjo leto, da bi poslali še kako skupino, kajti Srbi, razen nekaterih izjem, sploh ne poznajo naše scene zadnjih deset let!

 

Seveda sva se potikala tudi po drugih odrih na DJ stage-u je najbolj sekalo ob zvokih Darrena Emersona, Terra Deve in Paula Woolforda, do jutranjih ur in še naprej na ‘afterju’. Žal so glavni aduti plesne glasbe nastopili šele v nedeljo, toda verjamem, da so Cristian Smith, Slam, Jeff Mills in Marko Nastić pošteno razdrmali trdnjavo.

 

Na žalost sva zaradi službenih obveznosti zapustiti prizorišče Exit-a že v nedeljo, tako da ne vem, kaj se je točno dogajalo, vendar še ena zanimivost. Pred nastopom Moloka so organizatorji napovedali, da jih je klical sam drum`n`bass guru Roni Size in prosil, če lahko zaključi Exit. Domačini so mi povedali, da jih je lani tako zakuril, da ga nikakor niso hoteli spustili z odra in na tak način se je hotel zahvaliti za pozornost.

 

Konec revizije bi začinil s še nekaterimi podatki. Ko pišem tole revizijo, nekaj dni po Exit-u, sem dobil informacijo organizatorja, da je bilo prodanih 130.000 vstopnic, kar je rekord Exit-a. Nenadoma me je prešinilo, da med množico v dneh, ki sem jih preživel na Exit-u, nisem opazil nobenega, ki bi kakorkoli alkoholno omagal (bruhal ali zaradi pijanosti obležal ali spuščal živalske zvoke), nobenih konfliktov ali pretepov. Kulturna raven obnašanja na festivalu se ne more primerjati z našimi festivali te vrste. Še varnostniki so večkrat veselo plesali na delovnem mestu. Z ambicijoznimi organizatorji, podporo mesta Novi Sad ter odličnega občinstva, ima Exit pred sabo svetlo prihodnost. Nedvomno bo drugo leto festival močnejši še za kako glasbeno zvezdo več. Zato vam toplo, toplo priporočam obisk naslednjega Exit festivala… STATE OF EXIT

 

Tome

 

foto: Miran Juršič

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: