Tinkara Kovač – Pevka, ki diha z glasbo in živi v kreativnem svetu

tinkara_intervju_001

Pogovarjala sem se s Primorko, temperamentno Tinkaro Kovač, ki vsekakor je ena tistih, ki imajo nekaj za povedati. Ob sproščenem klepetu mi je povedala marsikaj novega ter mi na nek način dala misliti, upam, da se bo tako zgodilo tudi vam. Simpatična pevka se trenutno posveča promociji najnovejšega cd-ja, O-range, seveda pa ji ne manjka niti koncertov po Sloveniji. Če še ne veste kakšnega okusa so Pomaranče, oz., če še niste utegnili poslušati plošče, je skrajni čas, da to storite. Tinkara vam obljublja obilico osvežilnega energijskega napitka, ki se mu nikakor ne boste mogli upreti.


Že od vsega začetka imaš nek samosvoj stil (oblačenje, glasba,…) Se ti zdi to le prednost pred ostalimi ali je v formulo za uspeh nujno vključeno nekaj samosvojega?


Jaz mislim, da vsak človek je samosvoj. Če izhaja iz svojega življenja in če je iskren pri tem, kar počne, to pomeni, da je nekaj posebnega. Jaz vedno želim, da je moje življenje moja glasba oz. moja glasba tudi moje življenje. Oblačenje pa je v primeru glasbenika le sredstvo, ki naj bi poudarilo glasbo in značaj človeka, ki jo ustvarja. Še posebej pri novem albumu se vidi, da sem vzela vse niti v svoje roke in to pomeni tudi, da so čisto vsa besedila, razen dveh priredb in enega, ki ga je napisal Peter Dekleva, moje delo. Kar se glasbe tiče tudi večina, prav tako pa sem avtorica kratkih zgodb, ki jih lahko na straneh knjižice CDja preberete pri vsakem besedilu. V teh zgodbah sem opisala nastajanje posamezne pesmi, ali posebnosti, ki se skrivajo v vsakem posnetku, tako da sem se želela še bolj približati ljudem in jim povedati to, da sem naredila nekaj drugače, na svoj način. Ne vem, če je to formula za uspeh – celo mislim, da je napačno iskati kakršnokoli formulo. Iskrenost je morda edini recept. Moraš imeti nekaj za povedati, navdih. In moč, da to poveš.


Na odru si drzna, izven njega pa deluješ veliko bolj umirjeno. Je tista ura ali dve, kar traja koncert, dovolj, da se popolnoma znoriš?


U, ne, ne, ni dovolj. V bistvu je to tako, da se tista Tinkara, ki je za odrom in tista, ki je na odru, sploh bistveno ne razlikujeta. V meni je še devet drugih Tinkar, ki niso kontrastne, ampak nekako dopolnjujejo ena drugo. Je pa res, da se tista tiha Tinkara čuva za koncerte, kjer je lahko glasna.


Z izidom tvoje nove plošče se je spremenila tudi podoba spletne strani, ki je izredno zanimiva. Si tudi sama sodelovala pri izdelavi (predvsem idejno)?


Ja, absolutno. Med nastajanjem albuma, ko so ostali snemali svoje inštrumente, sem bila zraven z napetimi ušesi, a sem na studijskem računalniku tudi veliko surfala po internetu, brskala po spletu in si ogledovala strani glasbenikov, ki jih spoštujem. Ogromno sem o tem razmišljala, analizirala prednosti in slabosti teh strani, in risala razne skice, tako da v osnovi sem vsebino spletne strani naredila jaz. Kar se pa designa tiče, je pa vse naredil Demir Šehič, moj novi web master. Moram reči, da sem se zanj odločila zato, ker sem čutila, da je dober pri tem kar počne in sem mu pri tem pustila proste roke, ker sem želela, da do izraza pride njegova kreativnost. Vedno je moj princip tak, da kogar najamem ali začnem z njim sodelovati, se zanj odločim zato, ker vem, da ima edinstveno osebnost. Nesmiselno se mi zdi, da bi poklicala kitarista in mu rekla, igraj kot Santana. Ne, rečem mu, igraj kot Anže Langus, Matej Mršnik,… Tako je bilo tudi s spletno stranjo.


Ob poslušanju novega cd-ja se lahko popolnoma ‘izklopiš’. Če poslušaš glasbo in besedila se mnogokrat tudi zamisliš. Za tako dober izdelek je potrebno veliko časa in volje. Kakšni pa so občutki prvi dan, ko plošča pride na police? Si skeptična ali si vedno prepričana v uspeh in v to, da bo ljudem všeč?


Moram reči, da sem sama komaj čakala, da predstavim ljudem te pesmi in nekako globoko v sebi sem vedela, da bodo ljudje začutili, da so to dejansko res moja besedila. Oziroma, da je to v celoti zares ‘moj’ album. Je res čisto drugače, če napišeš nekaj sam in lahko za tem stojiš, kot pa, če ti to naredijo drugi. Nekako sem verjela, in še vedno verjamem, da so ljudje to opazili. Ni stvar v tem, da bi vedno bila slepo prepričana v svoj uspeh – toda za ta album 100% vem in verjamem, da če k njemu ljudje pristopijo z odprtimi srci in ušesi, bodo v še večji meri našli vse tisto, kar me je kadarkoli pripeljalo do uspeha. Za tem albumom stoji tudi tako zelo veliko sodelavcev, domačih a predvsem mednarodnih, “veliki kalibri” od Los Angelesa, do Walesa, Italije,… In oni so res veliko pripomogli k podobi albuma, saj že s tem, da so sodelovali z mano so mi na tak način dali neko potrdilo. In jaz mislim, da sem s temi sodelovanji svoje znanje in izkušnje popeljala do višjega nivoja, hkrati pa sem svoje delo in glasbeno sceno svoje države predstavila izven naših meja… ne z nekim koncertom par kilometrov onkraj državne meje, svoje ime in slovensko glasbo zapišeš v zemljevid svetovnega glasbenega dogajanja s tem, da tujim vrhunskim sodelavcem ponudiš glasbo, pri katerem ste si lahko enaki in se oni znajdejo kot doma. Tudi sedaj, ko je album zunaj in ko imam koncerte, sem pri publiki že začutila, da imajo radi to Pomarančo.


Kako pa si se med ‘poplavo’ vseh glasbenikov odločila za prav teh nekaj, katere na koncu tudi slišimo na izdelku?


Gremo po vrsti: producentsko delo sem zaupala Andrei, in ker se pač še boljše poznava je to sodelovanje bilo le še boljše. Imava tudi podoben rokerski glasbeni “background”, zato je bila to zelo dobra odločitev. Slovenija je res tako majhna, da že težko dobiš toliko dobrih glasbenikov ali sodelavcev, in v drugih državah z več prebivalci je ta bera pač večja. Ampak ne glede na to sem skozi vsa ta leta uspela spoznati najrazličnejše ljudi in se z njimi tudi povezati. No, recimo eden od njih je Andrea, o katerem sem že približno 5 let nazaj razmišljala kot o človeku, s katerim bi lahko kdaj sodelovala in to se je sedaj tudi zgodilo. Potem je tu še band, s katerim delam že dve leti, z njimi smo se zelo dobro ujeli tudi na koncertih. To je seveda tudi publika začutila in so me že večkrat spraševali, če bom naredila tudi kaj v živo, oz., če bom izkoristila tudi ta bandov potencial. In prav zaradi tega sem se odločila, da bo ta oranžna energija albuma vsebovala tudi utrip živega igranja banda, ker je tako eksploziven tudi v živo. Tak pa je zato, ker za njim stojijo ljudje. Vedno mi je všeč, da se ne zaprem v eno sobo in potem vztrajam pri tem, da bi čisto vse naredila sama, če vem, da je tu še veliko drugih glasbenih energij, ki jih lahko združimo in naredimo nekaj še boljšega. Včasih je res neka čarobnost v tem, da čisto vse ustvariš sam, a največkrat je tudi majhen delež drugih, dobrih glasbenikov dobrodošel. Zato se mi tudi zdi samoumevno, da tisti, ki pač posname album, tudi s tabo igra v živo. Kar pa se samega banda tiče, sem ga pa sestavila s pomočjo založbe in Mateja (Mršnika), ki je te glasbenike poznal in zbral in zdi se mi, da ne bi mogli najti boljših.  Kar se pa tiče ostalih sodelavcev na albumu sem v bistvu na razpolago imela cel svet, če gledam gostujoče glasbenike so bili to: Massimo Bubola, Paul Millns, Carlos Nunez, Dan Lavery, Mike Peters, Tolo Marton in Chris Douglas, ter na koncu še Kevin Metcalfe, ki je album masteriziral v Londonu. Res se je zbralo veliko glasbenih gostov, ki so še bolj zapečatili album in tudi mojo glasbeno pot ter mi odprli neka nova obzorja.


Kolikokrat pa se s fanti dobite preden ena pesem ‘štima’ tako kot je treba, da jo lahko kasneje predstavite publiki?


Kar se tega albuma tiče je bilo to tako, da sem jaz napisala pesmi, potem sva z Andreo dopolnila, on pa je tudi kaj dodal. Včasih pa je on prinesel melodijo ali osnovno zamisel in jaz sem sama nadaljevala. Besedila so kot rečeno skoraj vsa moja (dve skladbi sta priredbi, ena je inštrumental in eno je v celoti napisal kitarist Peter Dekleva), aranžmajski del pa sem prepustila njemu, ker je bil tudi producent albuma in ravno producent si najlažje zamisli in uresniči zvočno podobo. Zato z bandom nismo vadili skupaj, ampak je Andrea vodil aranžmajski del, znotraj tega pa so potem sodelovali glasbeniki s svojimi idejami. Prav zaradi tega sem se odločila, da bomo dlje časa lahko v studiu, in sem snemanje razdelila na tri dele, da je bilo vmes še dovolj časa, da sem lahko kaj popravila, dopolnila,… Dejansko sem pol leta, oz. še malo več, dihala s to glasbo in živela v kreativnem svetu. Če ti povem, kako to zgleda čisto konkretno. Jaz naredim pesem, jo zaigram in odpojem Andrei na kitaro, potem jo skupaj pokomentirava in dodelava preden gremo v studio. Pride Boštjan na bobnih in mu rečemo, da mora nekje igrati tak in tak ritem, v drugem delu pa lahko dela kar hoče. Potem za njim pride Anže, ki mu prav tako povemo kakšen groove naj igra in kje ima proste roke za svoje ideje. Sledi še Peter na akustični kitari, ki zraven doda še najbolj odbite zvoke (npr. pri “Jagodne oči”). In na tak način oni sodelujejo z mano. To je drugače, kot v primeru, da čisto vse skladbe najprej cele tedne vadiš z bendom, kot da bi se pripravljali za koncert – stvar je bila v tem, da ne posnamemo koncertne priredbe še neobstoječih pesmi, temveč da jih najprej posnamemo tako, da so kar se da blizu prvotni zamisli.


Vse skladbe, ki si jih napisala sama, odražajo del tebe. Kako se pravzaprav počuti pevka, ki javno razkriva svoja čustva in mišljenje?


Če človek ni samozavesten in ne verjame v to, kar naredi in kar počne, če ima zaradi tega slabo vest, potem je težko, ker se pač res razgališ pred ljudmi. Meni je v bistvu všeč in rada to počnem tudi zaradi tega, ker v glasbi lahko izrazim svoje poglede na svet ali celo opozarjam na določene stvari in skušam doseči da ljudje o tem razmišljajo. Recimo že v moji Pogovaranči je dokaz, kako se nekateri poglobijo v mojo glasbo in potem debatirajo o besedilih. To je zame največji uspeh. Mislim, da je to prednost, da ljudem lahko povem kaj se mi dogaja, kaj se mi je že zgodilo, in tega je ogromno, čeprav sem stara šele 24. let. Ne maram pa sprenevedanja v glasbi, ko se npr. nekdo pretvarja, da je kdo drug in hodi po svetu z zaprtimi očmi, in hkrati ignorira, kar se dogaja okoli njega. Pri svoji glasbi mi je najbolje to, da ne pojem le lepih besed, ki se lepo rimajo, npr “ljubezen je bolezen”, “nocoj s teboj”, ampak mogoče na malce bolj subtilen način opisujem stvari in to ponudim ostalim, da si lahko razlagajo po svoje. Pustim jim domišljijski svet, kjer si zraven lahko predstavljajo še svoje stvari. Prav na tak način imajo potem šele to glasbo lahko za svojo.


Si se kdaj spraševala v kakšnih stvareh je smisel življenja? V majhnih pozornostih, drobnih mislih, prijaznih besedah ali meniš, da se skriva kje drugje?


Absolutno je v teh majhnih stvareh. Veliko je takih ljudi, da ko postanejo opaženi, slavni (čeprav to besedo sovražim), se jim v življenju zgodijo različne stvari in se spremenijo. Ne ohranijo več tistih majhnih stvari, ki so jih imeli prej. Sama skušam ves čas živeti na enak način celo življenje. Sedaj imam še tak privilegij, da počnem prav tisto, kar bi počela tudi sicer, tako da si to štejem v plus. Enostavno mislim, da potem ne smeš pozabiti na tiste osnovne človeške vrednote. Le zakaj bi jih, ko so te ravno te vrednote in pogledi na svet pripeljali do tega privilegrianega in uspešnega položaja, ko lahko počneš nekaj tako lepega? In ravno v zadnjem času se mnogokrat sprašujem, v bistvu me včasih prav mori, kako smo ljudje vedno bolj uperjeni v današnji čas, ki je tako hiter, da nam ga malo ostaja za stvari, ki so v resnici pomembne, ter zaradi tega potem živimo tako površno. Ti bom povedala čisto na konkretnem primeru. Ko greš na nek intervju, nikoli ni časa, da se z osebo, ki te je v bistvu spraševala o pomembnih in tudi zelo zasebnih stvareh malo usedeš, se pogovarjaš o čem čisto drugem, greš na pijačo,… Ti odnosi, in celo ta naša čutila, voh, vid, vonj so postopoma otopeli. Da ne govorim o sluhu. Mi sploh ne vemo, kaj poslušamo. Recimo sedaj, ko sediva tukaj, je okoli naju milijon zvokov, pa se zanje sploh ne zmeniva. Lahko je to glasba, lahko so to zvoki narave, ki nam povejo kaj se s svetom dogaja medtem, ko se poglabljava v najino debato. Če bi ljudje znali bolj na široko poslušati in gledati, bi bil svet lepši.  Ko sem se učila flavte so mi vedno govorili, naj ne gledam le na tisto eno noto na papirju, ampak naj spremljam še ostale stvari, ki se dogajajo poleg mene. Televizijska kultura pa nas sili v to, da glasbo doživimo skozi videospote, ki pa so narejeni tako, da človek samo gleda, na glasbo popolnoma pozabi, da ne govorim o besedilih. Ljudje in njihove misli in delo so tisto, kar ostane za vedno. Sama slava, lepe obleke, lep avto, to mine. Indijanci pravijo, da če se bomo vseh teh stvari zavedali in živeli v harmoniji z naravo, če je to sedaj sploh še mogoče, ali pa v sožitju s samim seboj, bomo ugotovili, da se enostavno denarja ne da jesti. Tako, da bomo morali najprej ohraniti naše reke, da bomo lahko pili, in zrak, da bomo lahko sploh dihali – kar pa v tem trenutku kaže zelo črno. Komaj čakam, da pridejo vesoljci in rešijo vso stvar.


Koliko pa potrebuješ, da si nekoga vtisneš v spomin? Pa naj bo zaradi pozitivnih ali negativnih lastnosti.


Prav v pesmi “Še tam ne” pojem: “Z dlani je sapa odnesla nasmejane misli, grde še vedno stiskam v pest.” To je značilna človeška lastnost, da lepe stvari človek hitro pozabi, tiste grde pa jezno stiska v pest in tolče po mizi. Vsak je kdaj tak, tudi jaz priznam, da sem. Ampak ne glede na to skušam na ljudi gledati neobremenjeno in jih sprejemam take kot so, ter si predstavljam, da bi morali tudi oni mene gledati na tak način. Mislim, da so stvari bolj preproste, kot pa na prvi pogled izgledajo.


Tinkara pred in Tinkara sedaj po izidu Pomaranče? Bistvena razlika v tebi sami ali le stilska in glasbena?


Vse skupaj se je zgodilo, da je res bila nekaj velika sprememba. Če dam na stran njegov glasbeni pomen in vsebino, je album O-range zame nekaj, kar bi lahko po eni plati primerjala z nekakšnim zdravilnim energetskimi napitkom, ki mi je pomagal, da sem odpravila določena negativna obdobja v mojem življenju. Same pesmi, petje o sebi je nekako zdravilno. Ker človek govori o tem, kar se mu je zgodilo. Če to na koncu sliši veliko ušes, če tudi izvajalec sliši sam sebe, ko to poje, spozna, da ni vse tako hudo, kot se je na začetku zdelo. Tinkara je po izidu O-range definitivno bolj nasmejana, bolj avtorska, samozavestna in postala sem še bolj podobna sebi, kot sem bila že prej. V bistvu sem še bolj podobna sebi, to je največja sprememba.


Nam lahko razložiš, kakšno sploh je življenje med zemljo in zrakom? Naporno, zanimivo ali bi ga opisala kako drugače?


Ni v redu. To je točno to obdobje, o katerem sem ti prej govorila. Lebdiš tam nekje, sploh ni odvisno od tebe, kam te nese, nisi s trdnimi nogami na tleh, da bi lahko cepetal ali skakal, ali pel “Znam živet na tleh”, nisi pa niti v oblakih da bi lahko sanjaril niti na zemlji. Če je pa pred tabo še zid, za katerim se skrivajo tvoje sanje, pa sploh ni fino. Ampak tega zidu ni več, nisem več med zemljo in zrakom in sedaj je spet vse o.k.


Rada imaš žive, pozitivne barve, sonce, pomaranče. V bodoče lahko pričakujemo kaj še bolj barvnega ali se trenutno v prihodnost še ne oziraš?


Že vse vem, ampak ti žal ne morem povedati, čeprav bi zelo rada. Vem že, kako bo naslov naslednjega albuma, kakšen bo ovitek, design, vse možno. Meni govorijo, naj se umirim, saj nisem niti še zaključila s predstavitvijo tega CD-ja. In res, tudi sama se zavedam, da še veliko ljudi lahko še odkrije  O-range in tako spozna mojo glasbo bolje, kot kadarkoli prej, vendar idej imam ogromno, in lahko izdam, da bo prihajajoči izdelek sigurno povezan s kakšnimi potovanji ali pa z glasbo, ki se izvaja v živo, ampak na tak prav poseben način. Več pa res ne smem izdati. Trenutno tudi nestrpno čakam na nov videospot za naslednji single iz albuma O-range, to je pesem ‘Še tam ne’, ki smo ga ravno te dni s čisto novimi sodelavci na področju videa snemali v Londonu in v Glastonburyju…


Nina Jenko


foto: Bojan Okorn

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.