Metallica – St. Anger

Metallica - St. Anger

Metallica – St. Anger

Jezni fantje iščejo katarzo


Pozabite vse, kar ste vedeli o Metallici. Vse. Če niste vedeli ničesar, toliko bolje. Asociacije ob novem albumu: Slayer, Tool, Sepultura, Pantera… a seveda s ščepcem edinstvene Metallice.


Zasedba iz San Francisca je z novim basistom Robertom Trujillom (nekdanji Ozzyjev basist) izdala osmi studijski album z naslovom St. Anger (prosti prevod je ‘svetnik jeza’). Če je Metallica kdaj posnela album, ki je brezkompromisno usmerjen v lastno zadovoljitev, je to storila zdaj. Fantje so presenetili tudi svoje največje oboževalce. Ritem kitarist/pevec James Hetfield je po uspešnem zdravljenju zaradi alkoholizma in drugih odvisnosti v snemalni studio stopil s precejšnjo mero jeze, ki jo je z ostalimi člani benda ubesedil in uglasbil na do sedaj za Metallico neznačilen način. Zanima me, kaj imajo za povedati vsi tisti, ki so jih po Black albumu in Loadu obsodili, da so se prodali.


11 novih skladb je vzorna demonstracija brutalnega ultra hard core, mestoma punkovskega, trash metala. Zvok kitar ni oster, ampak debel, nasičen, surov in hudoben, v smislu razpoznavnosti je drugačen od klasičnega Metallicinega zvoka.


Vodilna sila novega zvoka so v precejšnji meri Ulrichovi bobni, ki imajo nekakšen industrijski zvok. Še posebej dvojni bas boben zveni neusmiljeno trdo in debelo ter celo rahlo zasenči že legendarne Hetfieldove rife. Bobni nenehno nabijajo, ”tick, tick, tick, TICK, TICK, TOCK!!!!!!!! Prvi komad, Frantic, da poslušalcu vtis, da se bo od nekod pojavil 3-tonski nosorog, ki ga bo neusmiljeno zravnal z zemljo. Hetfieldovo besedilo je nezapleteno, a neposredno in nedvoumno: ”My lifestyle determines my deathstyle!”


Zanimivo je, da na vsem albumu ni niti enega soloja (vsaj v tradicionalnem pomenu besede), sicer pa Hammetu res ni potrebno dokazovati, da je vešč soliranja.


Večje presenečenje je pomanjkanje za Metallico značilnih melodij, ki so jih usvojili celo simfonični orkestri. Nekdanje zapletene in pikolovsko konstruirane kompozicije so se sprevrgle v žaganje s številnimi ritmičnimi prehodi, ki so prav tako zelo pestri in tehnično zahtevni. Nazoren prikaz tega je več kot osem minutni Some kind of monster. Fantje (zanje poklon, kajti približujejo se 40. letu starosti) dajejo vtis, da jim je nekdo na stara leta vbrizgal hormone in jih zasukal za 180 stopinj. Spremembo nekdaj v precejšnji meri koherentnih in kohezivnih besedil nam je Hetfield nakazal že z Reloadom, tako so tudi besedila iz St. Angerja navidezno nezahtevna in od poslušalca zahtevajo precej impliciranja – malo razmišljanja še nikomur ni škodilo.


Ves album deluje kot velik zvočni napad, invazija brutalnega zvoka, lahko bi celo rekli kot vojna, ki je sestavljena iz enajstih uničujočih invazij. V naslovnem komadu Hetfield poje: ”I need to set my anger free.” In ravno to počno fantje, sproščajo svojo jezo.


Ob vseh teh spremembah je nekaj vendarle ostalo nespremenjeno – fantje so ostali zvesti sami sebi. Recept, ki očitno zagotavlja dolgo bivanje (kraljevanje?) na glasbeni sceni.


Zadnji komad, All within my hands, se po instrumentalnem uvodu prelevi v ultra hiter kitarski rafal, ki za sabo ne pušča preživelih, kar Hetfield le podčrta z zaključnimi besedami, podanimi v čistem besu: ”Kill, kill, kill, KILL, KILL, KILL!!!”


St. Anger je sodoben brutalen heavy metalski album, katerega izid je gotovo pretresel svetovno glasbeno sceno. Metallica se je z novim albumom nedvomno razvila, poslušalci pa se morate odločiti, za kakšen razvoj gre.


Ne pozabimo, da je cd-ju (samo limited edition) priložen tudi dvd, na katerem fantje odigrajo ves album. Na cd-ju je prav tako internetni ključ, ki omogoča dostop do različnih koncertnih in drugih posnetkov.


Dragan Milosavljević

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.