Druga godba: Vesna in Nataša

krizanke_natashaatlas0033

Petek 30.5.2003 – Druga godba: Katalena in Natacha Atlas


Petkov drugogodbaški nastop je obetal vrhunski dogodek, saj sta se obetali zasedbi, ki ju pri nas dobro poznamo, čeprav je nosilka večera prihajala iz Anglije. Natacho Atlas smo lahko videli na Drugi godbi že leta 1997, ko je nastopila z glasbeno elektronsko naravnano zasedbo Transglobal Underground. Takrati koncert je bil gotovo eden najboljših, kar sem jih doživel v svoji karieri cca. 500 videnih koncertov in se še vedno rad pohvalim s tem, da sem si ga tedaj lahko privoščil.


Nenazadnje pa me je pritegnila tudi sveža slovenska zasedba Katalena, ki je s svojim medijskim (beri: video) pojavljanjem dodobra osvežila slovensko etno-sodobno glasbeno prizorišče. Vsekakor se je obetal vrhunski dogodek za sladokusce.


Kot se je spodobilo za tak koncert, so bile Križanke nabito polne, neopazno pa ni bilo tudi vnaprejšnje navdušenje zbranih. Marsikdo je prišel le zaradi Natache Atlas, čeprav je njena zadnja plošča “Something Dangerous” (Mantra/Dallas, 2003) manj znana v našem prostoru.


Kot prva je seveda nastopila Katalena, ki je po stari navadi predskupin štartala s slabšo podporo zvočne menažerije. Odlična slovenska šestčlanska zasedba je predstavila svojo prvo ploščo (Z)godbe (RTVSLO, 2002) in s simpatičnim nastopom ter številnimi duhovičenji s strani članov zasedbe (pretežno odličnega klarinetista Boštjana Gombača, ki je prejšnji večer nastopil že z zasedbo Terra Folk, ter kitarista Boštjana Narata) prepričala marsikaterega obiskovalca, ki jih ni spregledal z družabnim kramljanjem in srkanjem piva v preddverju Križank. Vokalistka Vesna Zornik je “drugogodbašem” ravno tako pokazala, da ji prav nič ne manjka kot zreli in kakovostni “frontwoman”, saj je dokazala, da je odlična pevka in da ve, kako se je treba premikati po odru, kaj premikati, skakati, bi raje temu dejali. Njihov umirjen, a na trenutke bolj jazzovski in artrockovski nastop, je vsaj tistim, ki so ga budno spremljali dal vedeti, da gre za skupino, ki bo še dodobra zaznamovala tako domači glasbeni etno-eksperimentalni prostor, verjamem pa da tudi v tujini, bolj in bolj. Kaj ne bi, saj so nam ponudili izjemno kakovosten in izdelan nastop. In ne pozabimo dejstva, da kot skupina obstajajo šele kaki dve leti!


Po Vesninenm nagovoru, da bodo morali kmalu zapustiti koncertni oder, saj da je omejitev nastopanja ničta polnočna ura, so to tudi storili, nato pa smo po slabe pol ure dolgi pavzi pričakali nastop “dive arabske glasbe” iz Londona Natache Atlas. Preddverje se je hipoma spraznilo in vsi smo oddrveli pred oder. Prva bolečina je bil gotovo zvok, saj kamorkoli sem se prestavil po avditoriju, nikjer nisem našel kakovostnega zvoka, ki je bil očitno preveč zabasiran (do zelo neugodnih brumov). Res je, da Križanke niso ne vem kako akustične, a vseeno smo že slišali dosti bolje ozvočene koncerte v le-the. Tonski mojster se je lep čas trudil uravnati zvok, a nazadnje je malček obupal in le še korigiral najboljši možni zvok, ki ga je lahko namontiral na mešalni mizi, ki je podpirala – vsaj na oko – zelo borno ozvočenje. Natacha se ni pustila motit in nam je uprizorila vrhunski nastop, čeprav je bilo videti, da so bili daljši trenutki, ko sama ni bila ravno razpoložena, ali pa je bilo občinstvo nerazpoloženo. Nekako smo se le s težavo “našli” na skupni vibraciji. Slovenska pregovorna “hlod pozicija” je bila tokrat v kontekstu gozda pred potokom Natache na jasi. Nekateri manj poučeni so jamrali, da so pričakovali vseeno malček bolj “elektronski” nastop, saj so jo imeli še v spominu iz časov, ko je nastopala in snemala s Transglobal Underground, tokrat pa nas je presenetila v “pevaljka slogu” s tradicionalno zasedbo (z manjšimi elektronskimi elementi na temo pristnega arabskega zvoka). Devetčlanska zasedba je odlično predstavila tudi skladbe z njenih prejšnjih plošč (sicer manj), in zanimivo jih je bilo slišati v povsem klasični izvedbi, torej v okvirih tradicionalnega zvoka. Natachi je na trenutke celo uspelo prebuditi zazibane domačine, ki so v teh redkih trenutkih vseeno pokazali, da so lahko tudi bolj ognjeni. Navsezadnje pa: “kriv” je bil sončev mrk!


Bojan Rojko


foto: Damjan Demšar

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.