Asian Dub Foundation – Enemy Of The Enemy

Asian Dub Foundation - Enemy Of The Enemy

Asian Dub Foundation – Enemy Of The Enemy

Založba: Lables / Distribucija: Dallas Records, 2003


Če reinkarnacija res obstaja, potem Gandhi živi v Londonu, piše besedila in igra bas pri Asian Dub Foundation, ime mu je Dr. Das in namesto peresa drži v roki mikrofon.


Že od samega začetka je bila glasba ADF močno politično in socialno angažirana, lahko bi rekli, da je bil to njihov kreativni ‘drive’ – motor št. 1 – pri lansiranju iz indo-angleškega undergrounda v main-stream globalno alternativo. Vse skupaj pa bi padlo v vodo, če na drugi strani ne bi bilo motorja št. 2, iz katerega šprica originalna, samo njim edina visoko potenčna mešanica drum’n’ bass, jungle, dub-reggae-breakbeat-indo-rokovske glasbe začinjene s prav tako unikatnem, hitrim in energičnim rapom njihovega frontmana Deedarja, ki daje občutek, da ne glede na to, da ga poslušalec takorekoč nič ne razume, misli resno. To je formula, ki je vžgala in ki je najbolj udarna na njihovem katapultnem, leta ’98 izdanem albumu ‘RAFI’s Revenge’. V magičnem combu RATM-ADF smo ga imeli priložnost v živo slišati v Hali Tivoli. Nadaljevali so s ‘Community Music’, albumom, ki nosi ime in je tudi posvečen organizaciji oz. glasbeni delavnici, kjer so se člani zasedbe spoznali in zvarili ADF sound. Zato ne čudi, da se album nadaljuje tam, kjer se je prvi zaključil. Sicer za odtenek manj udarno kot prvi, pa vendarle: ekipa, orodje in ‘not-affraid-to-mix-new-sounds’ mentaliteta pri njegovem nastajanju je ostala enaka. ADF strikes again.

Novi album, ‘Enemy of the Enemy’, štarta obetavno in udarno, z njihovo priljubljeno temo: globalni kapitalistični imperializem, poglabljanje prepada med razvitimi in izkoriščanimi ter kot posledica pričakovanje neizogibnih migracij: ‘Keep banging on the walls of Fortress Europe!’ Nadaljuje z optimističnim in poskočnim pozivom k aktiviranju pozitivnih in kreativnih sil, ki ždijo v vseh nas in za katere so mnogi preleni ali preveč nesamozavestni, da bi kaj ukrenili: ‘Rise to the Challenge’. Sledi pesem ‘La Haine’, ki se dotika začaranega kroga rasizma, nasilja, jeze in maščevanja v družbi marginalizirane rasne manjšine in se sprašuje, ali nisi ti tisti, ki bi moral prekiniti ta krog. In tako naprej in tako naprej do 12. komada. Sama besedila pesmi, vsako posebej, so res perfektno dodelana in se berejo kot lirično spisani povzetki akademskih esejev. ADF se še bolj potrudijo: v CD-ju priloženi knjižici vsaka pesem vsebuje kratek prolog, ki še tako nerazgledanemu razjasni pomen pesmi. Primer iz naslovne skladbe albuma: ‘September 11th; Babylon is REALLY burning this time . Who’s responsible? It turns out it’s the enemy of the enemy who isn’t a friend any more. So brown-skinned people beware; whatever your religion or allegiance we reserve the right to kick you off the plane.’ Brez dvoma, to so njihovi najboljši teksti doslej.

Kaj pa muzika? A, tukaj so malo popustili. Kolikor so besedila bolj zrela in fokusirana, toliko glasbi manjka tiste svežine, novega(!) razigravanja in preigravanja, surfanja in skakanja med različnimi ritmi, instrumenti in melodijami. Saj ne, da bi muzika postala enolična ali neinventivna – daleč od tega. Melanholični ‘1000 mirrors’ z gostjo Sinead O’Connor ali pa afro-beat ’19 Rebellions’, ki je zapet v Portugalščini, sta super komada in najboljša dokaza, da temu ni tako. Pač pa se zdi, da so v svojem glasbenem raziskovanju postali bolj konzervativni oz. premalo liberalni; kot da bi prvotno idejo za komad, ki je bila sveža in odbita, spustili skozi preveč samocenzur, tako da je na koncu postala nekoliko preveč uniformna, preveč polikana. Lahko pa da je (kar je najverjetneje) temu upadu muzikalno-kreativnega zanosa botroval odhod njihovega frontmana, ustanovnega in hkrati najmlašega člana Deederja Zamana (z Dr. Dasom, takrat njegovim glasbenem učiteljem, je štartal ADF že pri svojih štirinajstih!). Prav njegov visokotonski, hitri in energični rap vokal je bil eden izmed glavnih atrakcij in prepoznavnih znakov ADF-a. Prav gotovo je tudi on na prejšnjih albumih, tako kot vsi ostali člani skupine, sodeloval pri tekstovni in glasbeni kreaciji vseh pesmi in nekaj te svoje energične karizme prelil tudi na papir in notno črtovje ter tako pustil svoj pečat v zapisu samem in ne le izvedbi. Morda je to to, kar pogrešam na njihovem novem albumu.

Bilo jih je pet, eden je odšel, prišli so novi, sedaj jih je osem. Pomenljiva zanimivost: najboljše komade na novem albumu so spisali Das, Pandit, Savale in Tailor, štirje originalni člani Asian Dub Foundation. Less IS more!

Pod črto: ‘Enemy Of The Enemy’ je zelo dober album, če bi Deeder ostal v zasedbi, bil bi vrhunski.

He’ll be back.


Miran Juršič

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.