Silence – Maison Des Rendez

Silence - Maison Des Rendez

Silence – Maison Des Rendez

Založba: Nika / Distribucija: Nika, 2003


Če ste morda ze za katerega od prejšnjih albumov skupine Silence (MA NON TROPPO, Chrom Records, 1997; UNLIKE A VIRGIN, Chrom Records, 1999) izjavili, besede kot: super, »nikoli prej slišano«, presenečenje, novo, perfektno, čudno, kreativno, unikatno, … vam je lahko zal, ker vam je potlej ostalo le bore malo, za opis njihovega zadnjega izdelka. V bistvu, vam ne preostane nič drugega, kot da ste le v Tišini in da ji prisluhnete.
MAISON DES RENDEZ-VOUS (Nika Records, 2003) ali “Soba srečanj” je bila prizorišče za tretje srečanje skupine z Matjazem Pograjcem in Betontanc plesnim teatrom, ki je za razliko od prejšnjih dveh sodelovanj (Midnight Meat Flight (1999) in Peter Pan (2001)) objavljen, kot samostojen album skupine.
Za vse tiste, ki smo pričakovali album, ki bo glasbeno nadaljeval pot prvih dveh plošč, je prvo poslušanje MAISON DES RENDEZ-VOUS (v nadaljevanju MDRV) primerljivo z nepričakovano poletno nevihto. Ko, se po skoraj predolgem pričakovanju, končno vrne sonce naivno odletimo na plazo, vrzemo brisačo na tla in se prepustimo uvodnim zarkom, ki jih prinese “the Chant”. Takoj, se spomnemo prejšnjih poletij in s širokim nasmehom na ustih globoko zaspimo. Prepričljivo prepletanje sintetičnih in analognih melodij in vonj po Rozmarinu nam poglobi spanec tako, da skorajda neopazno minevajo pesmi, ki s seboj prinašajo majhne oblake, ki pa hitro prekrijejo sonce. Zmotijo nas prve hladne kaplje, ki padejo ob koncu “Rose” in “the Housekeeper”, ko se zavemo, da ni več sončnih zarkov in panično vstanemo. Zbudimo se v temnem svetu, ki spominja na “Gotham city” ali bolje na animirani film “Nightmare before Christmas” Tima Burtna. Zbegano primemo ovitek in šele prvič zagledamo napis “Soundtrack”. Takrat se pa kaplje spremenijo v led in dez postane toča. V upanju, da bomo našli zavetje ali prvotne zarke, tečemo in preletavamo pesmi, v katerih najdemo le njihove odseve v obliki drobnih melodij, ki se ponavljajo iz prvotnega “the Chant”. Tek preide v dir in vse površneje preletavamo komade, kot so: Killer Hip-Hop, La Fete, Mr. Hudd Refuses To Sit, Violence,… V trenutku, ko mislimo, da je vsega ze konec in da bomo utonili v ledenem morju, ponovno zasije repriza “the Chant-a” v kateri se še pojavijo dodatni zarki, ki jih prinese Andja Marič. To sonce pa tako močno zasije, da se z nasmehom vrnemo v raziskovanje preletelega sveta MDRV.
Za vse tiste, ki pa še ne poznate skupine Silence in torej malo tezje sledite Joice-ovem toku zavesti te recenzije, morda le toliko: poleg otvoritvene “The Chant” in zaključne “the Chant – reprise”, so vse ostale pesmi le instrumentali (torej brez vokala). V kolikor niste dolgoletni privrzenci skupine ali filmov Tima Burtna, boste morda malce tezje našli rdečo nit, ki vas bo popeljala skozi album, a vseeno ne obupajte. Na koncu vedno posije sonce! Da pa ne bo ta recenzija ostala “per se”, si nabavite njihove prejšnje (verjamite, da bo več kot vredno) in seveda tudi recenzirani album, da boste vedeli o čem govorim. V recenziji pa zamenjajte besede: sonce in poletje z besedo album, sončni zarek z besedo vokal, Rozmarin z Rozmarinkami (njihova spremljevalna godalna zasedba) in morda vam bo še celo všeč.

Več o Silence: www.silence-zone.com


Sheeva

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.