Passo continuo, z zanesljivimi koraki naprej

Passo continuo, z zanesljivimi koraki naprej

Passo continuo, z zanesljivimi koraki naprej

Cantina, Nova Gorica, 11.4.2003


Če človek želi preživeti nekoliko mirnejši večer in spiti s prijatelji kozarec dobrega vina v prijetnem ambientu, nahaja pa se na stičišču povojne Nove Gorice in srednjeveške Gorice, mu priporočamo skok kakih dvesto metrov zahodno od meje – v Cantino. Vsakemu pravovernemu Primorcu že ime pove, da gre za dobro založeno vinsko klet. In Cantina je res lepo prenovljena obokana klet v starem delu Gorice, z dolgo vinsko karto, poskrbi pa tudi za ljubitelje drugačne dobre kapljice. Nenazadnje pa tudi za ljubitelje dobre glasbe – ob petkih jih čakajo koncerti, ob sobotah pa DJ-ji.


Eden od ‘hišnih bendov’ so zdaj tudi novogoriški Passo continuo (ki smo jih še donedavna poznali kot En face). S svojo zvočno podobo se odlično vklopijo v Cantinin ambient. Ta sedemčlanski zasedbi nudi sicer omejen prostor, ki pa ustvarja prizore z domačega žura, ko se je treba med člani benda prebijati do toaletnih prostorov. Zaradi prostorske ureditve jo najbolje odnesejo poslušalci nekje v sredini, tistim, ki so od odra bolj oddaljeni, služi glasba bolj kot podlaga za prijateljske pogovore, vneti oboževalci v prvih vrstah pa so deležni ne najbolje uravnotežene zvočne slike. Teh, po navdušenju, ki so ga izkazali v petek, to sicer preveč ni motilo, najbrž so jo najslabše odnesli prav glasbeniki, čeprav se njihovemu igranju to ni poznalo.


Passo continuo so si v dobrih dveh letih delovanja na lokalnem področju pridobili kar nekaj zvestih privržencev. Utrdili so si sloves zasedbe, ki odlično obvladuje avtorsko glasbo, ki bi jo lahko popredalčkali nekam med jazz, funk in r’n’b. Zvenijo zrelo, njihov nastop je odločen in tekoč kar se glasbene podobe tiče, malo več odločnosti pa pogrešamo v trenutkih, ko se je treba izpostaviti – dobro postavljenim back vokalom res ni potrebna lažna skromnost. Skladbe so dobro aranžirane, odličen instrumentalni del zaokroža prepoznavni Anastazijin vokal. Nekateri komadi so Sadejevsko mirni in zasanjani, drugi so čisto funky. Če smo ob njihovih začetkih pogrešali zvočno raznolikost, je zdaj najdemo obilo. Njihova glasba ima tisto dobro lastnost, da je enako učinkovita kot zvočna kulisa ob romantični večerji ali kot podlaga za divje žuranje – in Cantina je prostor, kjer je ta lastnost lepo zaživela: starostno heterogena publika je bodisi mirno kimajoč sledila nastopu ob kozarčku žlahtnega ali pa energično poskakovala od prvega do zadnjega takta.


Kot mnogo slovenskih bendov so se tudi Passo continuo odločili za takojšnjo internacionalizacijo (prodor v tujino jim je že uspel – glej tukaj opisani nastop), tako so njihova besedila angleška, dve pa tudi francoski. Besedilom je sicer ob živem nastopu težko prisluhniti, zato pa se lahko veselimo njihovih prvih studijskih posnetkov, saj zaključujejo snemanje treh skladb. Ker so dekle in fantje zagrizeni, vztrajno delo pa se čuti na vsakem njihovem nastopu, jim bo prav gotovo uspelo najti tržno nišo in morda ne bo dolgo, pa si bomo lahko njihov plošček zavrteli doma. Da bo čakanje lažje, jih seveda lahko ulovite na enem od njihovih živih nastopov – poleg rednih v Cantini, bodo v kratkem nastopili tudi na Mestu mladih v Novi Gorici, potem pa še na Tednu mladih v Kranju, o čemer boste na naših straneh pravočasno obveščeni.


Aleša & Maša 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.