Lilužamé ma nas rad

leelu

Hound Dog, 30.1.2003


Z zamudo, pa vendarle, kratki vtisi s koncerta benda, katerega ‘frontwoman’ z glasom in stasom(!) ‘puts Karmen Stavec to shame’.


Ja, pa ni samo, da so bile oči deležne toplega crkljanja, tudi ušesa so nam bila hvaležna za delikatesno razvajanje. Leeloojamais je bend, ob katerem že ob prvih notah ugotovimo, da so za člani skupine leta izkušenj, v njihovih žilah notno črtovje in v ušesih dlakocepska samokritičnost, ki jim onemogoča igranje sicer količinsko obsežnega, vendar kvalitetnega instant repliciranega generičnega sranja. Kar je verjetno tudi razlog, da so nam postregli s krajšim a toliko boljšim koncertom. Njihova muzika ima korenine trdno zasidrane v rocku, vendar se njihova krošnja svobodno razvija in raziskuje v sosednjih glasbenih vodah: jazz, soul, R&B,… O čemer priča tudi njihova zasedba; poleg klasike najdemo na odru še klaviature in sax. V prihodnosti pričakujem od njih še več in bolj drznih glasbeno-avanturističnih eskapad (česar se na žalost mladi slovenski bendi, ne vem zakaj, iz trme ali pa strahu, tako vztrajno otepajo). Posebej bi rad pohvalil in izrazil občudovanje do Larinega glasu, ne samo zaradi same kvalitete in kapacitete, temveč tudi tiste bolj težko definirane iskrenosti. Good job, girl.


Kratka ocena koncerta: in the words of your girlfriend: ‘It was short and sweet.’


tekst in foto: Miran Juršič

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.