Elvis ‘Jumping’ Jackson stresel Boštanj

ej

Boštanj, 22.3.2003


Boštanj je majhen kraj na desnem bregu Save, v katerem tako kot v ničkoliko drugih krajev po Sloveniji, ne dogaja. Pika. Tudi njegovi po letih še zeleni ali pa komaj zreli habitanti večino svojega druženja porabijo za bentenje, češ kak blazen dolgčas je in kako je njihov kraj najbolj u pizdi, kar se tega tiče. Ja, njihov in še tisoč drugih. No, pa se je mladina zorganizirala (občinski Mladinski Svet, da smo bolj natančni), priklopila na občinski proračun in zorganizirala špil.


Koncert se je odvijal, kje drugje kot v kulturnem domu, verjetno identičnem tistemu v Trzinu, Zgornjem Dupleku in Mali Polskavi. Živeli ostanki komunizma! Nekaj reflektorjev, ‘fršterkar’ in miza aka. Šank in žur plac je bil postavljen. Ja, ampak kje je žur?! Predskupine so delale tonsko do pol enajstih, medtem ko je folk pošteno zmrzoval pred vhodom. Potem pa so se odprla vrata in juhuhu, koncert je tu. Vendar ne The Authentics, znan tržaški ska bend, ki bi tako lepo sedel v kombinaciji z Elvisom in ki je špil zadnji trenutek odpovedal. Ne, nastopili so rezervisti, mlad brežiški bend imenovan Bottom of Society. In kaj bi človek lahko povedal o tej mladi zasedbi? Prvo, da se mi usta, medtem ko to pišem, samodejno raztegujejo v sarkastičen nasmešek, drugo, hud flešbek v srednješolske čase, ko sem hodil na t.i. hard-core koncerte vrstnikov in se že takrat spraševal ali niso Nieti že vse to zaigrali, punk o tem kričal in metal to raztrgal (!?), in tretjič neverjetno kul ‘I’m-in-the-bend’ poza članov skupine, pa čeprav je pevec, kjub melodično zelo nezahtevnim in monotonim besedilom, uspel večkrat dokazati, da je posluh pustil doma. Ampak ok. Srednješolce je razmetavalo pod odrom, nam zadaj pa se je smehljalo, ko smo obujali spomine in poslušali star napev ‘U dolini reke Tise, Lepa Brena pere sise.’ Ni panike, vse kul. Ampak stari, staaaaaari, kaj nas je pa potem doletel?! Uaa-uaaaaaaaa! Izgledalo je kot, da je Orfej odšel v Podzemlje, rekel ‘Evridika ,odjebi, men je kul grunge.’ in med žive vrnil njegovo visočanstvo Kurt Cobaina. Blasted Mind je bil tercet, ki nas je uspel s kompilacijo The Best of Nirvana (isti glas, ista frizura, isti ‘nobody can understand me’ attitude) uspel zamoriti do te mere, da je moral posredovati organizator in skoraj odvleči ekipo iz odra. Slava mu. Ja, ampak so pa Jacksoni potem toliko bolj pasali. Ha-ha, stari, to je žur. Funky, ska-punk, reggae z dodatki metalski vložkov muzika. Vse skupaj podkrepljeno z energičnim in ‘skokovitim’ nastopom. Pesmica, ki so jo v akapella stilu zapeli na koncu (‘Smokie ganja, smokie ganja…’) je bila odlična popotnica za kasnejše rajanje (beri: zakomiranje) v bljižnem klubu.
Končna ocena, Elvisi kljub visokim pričakovanjem niso razočarali in so pošteno prevetrili naša ušesa in razgibali naše noge, medtem ko bodo ‘ta-mali’ morali še žgančke papat…


tekst in foto: Miran Juršič

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.