Bob Dylan – The Bootleg series vol. 5

Bob Dylan - The Bootleg series vol. 5

Bob Dylan – The Bootleg series vol. 5

Založba: Columbia – Sony / Distribucja: Dots, 2002


Robert Allen Zimmerman alias Bob Dylan je sredi 70-ih vklopil električno kitaro, akustični za nekaj let pomahal v slovo ter si z nepričakovano gesto nakopal enako število jeznih fanov, ki so v dejanju videli izdajstvo, in tistih, ki so šele z ‘električnim’ obdobjem vzeli uporniškega poeta za svojega. Turneja Rollling Thunder Revue je v komercialnem smislu presenetila še največje optimiste. Najbolj obsesivni ‘dylanovci’ imajo na neštetih bootlegih (piratskih koncertnih albumih op.p.) zapis pričujoče turneje, seveda v občutno slabši kvaliteti kot jo prinaša peti uradno izdan album koncertnega niza Bootleg Series. Uradna izdaja se razteza na dveh zgoščenkah ali 22 skladbah, omejeni čas pa je na voljo tudi bonus DVD plošček z dvema skladbama.
Album prinaša sproščenega Dylana, ki se na odru očitno dobro zabava, kar niti ne preseneča, saj je bil več kot navdušen z novo ubrano smerjo. Z belo pobarvanim obrazom (v čemer so mnogi spet videli globoko simboliko, čeprav je sam večkrat omenil, da gre za šalo, ker hoče biti opazen tudi za tiste s konca dvorane), kitaro, klobukom in nepogrešljivimi orglicami se je ravno takrat vtisnil v zgodovino kot klasična ikona 20. stoletja. Poseben šarm teh posnetkov nedvomno izvira iz dejstva, da gre za koncerte z začetka turneje, iz katerih mediji še niso naredili pompoznega eventa.
Prva plošča prinaša izvedbe skladb ob spremljavi celotnega banda, v katerem igra tudi bivši ‘pajek iz Marsa’ Mick Ronson, drug CD pa večinoma solistične izvedbe nekaterih najbolj znanih skladb. Na štirih skladbah gostuje stanovska kolegica Joan Baez, njuna verzija manj znane skladbe ‘Mama You Been On My Mind’ pa vzbuja kurjo polt.. ‘I Shall Be Released’ je tokrat še posebno impresivna, Dylanu pa uspeva peti s tako samozavestjo, da celo ‘obrabljene’ klasike kot ‘Blowin’ In The Wind’ ali ‘Knocking On Heaven’s Door’ zvenijo sveže in razburljivo. S preprostostjo se sprehaja med osebno-izpovednimi trenutki (Sara) in politično uporniško liriko (Hurricane, posvečena temnopoltemu bokserju Rubinu Carterju, ki je kljub pomanjkanju dokazov sedel za rešetkami), ob tem pa ostaja popolnoma pomirjen in zadovoljen s sabo. Tokratna solo interpretacija klasike šestdesetih Mr.Tambourine Man ostaja najsvetlejši trenutek albuma.
Turneja Rolling Thunder Revue je bila eden izmed vrhuncev Dylanove kariere, popoln triumf za nekatere že odpisanega idealista. Zato ne preseneča, da album Desire, ki je nastajal nekje vmes, še vedno šteje za enega najvplivnejših plošč sedemdesetih in enega najboljših v plodnem opusu poeta s klobukom.


Miran Inhof – Mimi

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.