Radetove ljubezni

rade_intervju_001

Dragi moji, priznam, prvič v vsej svoji zgodovini klepetanja z znanimi in manj znanimi zvezdniki, (ne)pomembneži, recimo intervjuvanci, sem imela tokrat tremo. Ne vem čemu sedaj vas ta iskrenost, a nepreklicno je kriv Rade. Rade Šerbedžija, ki sem si ga že leta in leta želela spoznati. Ker on je legenda, očarljiva legenda, ki bi jo lahko poslušal in opazoval neskončno dolgo. Vsi šansomi, s katerimi zna začarati, na čelu z ‘Zaboravi’ in ‘Ne daj se Ines’, imajo zase tisto prav posebno mesto. In gotova sem, da ne le pri meni, ki sem zaradi njih, večer po najinem klepetu dobila mehka kolena, ko mi je rekel: ‘Čao, srce.’


Zadnje čase je veliko v Istri, pravi, da je po doživetju hollywoodskega blišča in trendovskega Londona, Pula nekako postala njegovo glavno mesto. Pravzaprav Barbariga, malo obmorsko mestece.Tam je njegova kamnita hiška ob morju. Čisto prava mediteranska idila.
Želel sem, da bo prava istrska hiša. Taka kot je ‘predpisana’, da bi se naj gradile v tamkajšnjih krajih. Bili so stari zidovi, ruševine… In lotili smo se popolne prenove. Zdaj kadarkoli utegnem pridem v ta svoj raj. Tudi Lucija s hčerkicami

Bi lahko Jadranskemu morju izpovedali ljubezen?
Obožujem ga. Če bi moral najrazličnejše stvari v življenju razporediti v nek vrstni red, bi za otroki in za ženo, ki jo ljubim… Tu nekje bi Jadransko morje dobilo svoje mesto. Po vseh morjih, ki sem jih videl in hkrati vseh planinah, je Jadran velika ljubezen.

A ste mu kdaj kaj napisali?
Pisal, a ne veliko. Omenjal sem ga v nekih pesmih, a to je resnična ljubezen. To ni ljubezen, ki bi se tržila, in da bi na veliko pisal o njej.

So prave ljubezni skrivnostne?
Ne samo skrivnostne, ampak v vsaki strastni ljubezni nimaš časa, da bi jo opisoval. Uživaš v njej, saj ima brez besed že neskončno vrednost.

Zdaj je pred izidom vač novi album, precej drugačen od tega kar smo bili vajeni. Nekaj rock ‘n’rolla in pravi istrijanski etno. ‘Orihi, orihi’… V katerem narečju so orehi ‘orihi’?
Istrskem. To je edno od starohrvaških narečij. Na novem albumu je večina pesmi v tem dialektu, in ime za album je prišlo samo od sebe: Orihi!

A vas, ko slišite za Gavelo, preplavi prijetna nostalgija?
To je gledališče v katerem sem zelo dolgo igral, tam so moji prijatelji… Tam sem sicer začel še kot študent igre, potem sem odhajal in se vračal. Hkrati je bila Gavela moje zadnje gledališče, iz katerega sem 1991 odšel, preden sem postal svobodni umetnik.

Ste prenehali štet nagrade, ki ste jih prejeli v svoji karieri?
Nikoli jih nisem štel. Ne vem koliko jih je, ne spomnim se kje so in me ne zanimajo.

Pa filmi? Se jim je zgodila podobna usoda?
Prav zares, se je s filmi zgodilo podobno. Mnoge med njimi nisem gledal, gotovo jih kakih sedemdeset odstotkov nisem videl. Kar bi lahko bilo razumljivo… No, svoje zadnje ameriške filme sem videl, saj sem popolnoma v filmskem poslu. Prej je bilo drugače, ko sem bil še gledališki človek. Takrat sem snemal filme nekako na hitro. Potem nekaterih nisem želel videti, druge nisem mogel, saj sem bil zelo redko kdaj pred televizorjem. Ob večerih sem imel predstave, a videorekorderjev ni bilo.

V zadnjih letih ste sodelovali s toliko evropskimi in ameriškimi filmskimi zvezdniki, kako bi jih primerjali?
Morda ni razlike… Ali pa je… Kako bi rekel? Evropski igralci so filmski igralci, tako nekako bolj ležerni, Italijani ali Francozi, na primer. Podobni so našim. Ameriški so neznansko ambiciozni, a je to za razumeti daj je za njih film enkratna priložnost. Ničesar ne smejo zamuditi. Za svojo promocijo bodo izkoristili vsako srečanje in nič ne bo pustil slučaju.

Torej se ameriškemu igralcu skorajda ne more zgoditi, da bi bil umetnik v pravem pomenu besede?
Nikoli ne bo ležeren v smislu, kot je lahko kak Evropejec, ki bi se nekje pojavil le iz vljudnosti ali še huje, da se mu ne bi ljubilo na srečanje. Nikoli ne bo zamudil večerje, na kateri se bo pojavil nek znani režiser. Res, ne gre za umetnost, ampak za borbo za življenje.

Pa režiserji, kako je bilo delati s Stanleyjem Kubrickom?
On je absolutni gospodar svojega filma. Vedno je delal z ljudmi, ki so ga že leta in leta poznajo. Večina njih ‘zmrzne’ pred njim, ne zato, ker bi bil diktator, ampak zaradi odgovornosti, spoštovanja, ki jo čudijo do njega. On je znal samo pogledati in… rekviziter je otrpnil, če je kaj pozabil pripraviti.

In kakšen je bil vajin odnos?
Verjamete ali ne, nisem še delal z bolj prijetnim režiserjem. Skupaj sva preživela dva čudovita meseca, pripovedoval mi je zgodbice, šale,… Uživala sva. Lahko pa razumem ljudi, ki so se ga bali.

Gotovo so vas mladi igralci spraševali za skrivnost, kako uspeti v neusmiljenem igralskem svetu?
Vedno imam zanje isti odgovor: ‘Idi kupi lozu’. Pa kaj naj jim svetujem? Ni univerzalnega nasveta! Srečo moraš imeti, to je to! Toliko boljših igralcev od mene je na svetu, pa jim recimo ne uspe zdaj snemati vlog, ki jih lahko jaz.

Toda, kje bil vaš ’tisti trenutek’?
‘Pred dežjem!’ Nekaj bližnjih posnetkov, ki so postali zanimivi. Takrat so si verjetno zaželeli dolgih las in brade. To je to!

Vidim, da se nekako spet vračate k tovrstnemu ‘imageu’.
Vedno menjam image. Ne brijem in ne strižem se, ker sem len. Da bi se vsako jutro gnjavil pred ogledalom?… Pa tako grozno praska nek četrti dan… Kasneje pa ne praska več, ampak boža. Torej ali moraš biti vsak dan lepo obrit ali pa imeti daljšo brado. In ker nimam živcev za prvo, zato je bolje da pustim, da boža.

A vas je katera od hčerk recimo vprašala kako je poznati Brada Pitta ali Toma Cruisa?
Nina je recimo stara deset let in ne bi mogel reči, da je oboževalka takih zvezdnikov. Bolj so ji všeč pevci. Pravzaprav je mojim hčerkam še vedno Loša ‘glavna faca’. Ko so ga prvič videle, so bila popolnoma prevzete. Kaj šele to, da sem njegov prijatelj! ‘A je to tisti isti Loša?’ so bile šokirane.

A med vaše ljubezni spada tudi kak šport?
Šport je ena od mojih najbolj nesrečnih ljubezni. Celo življenje sem se ukvarjal s športom in bil sem dokaj dober špotnik. Že šest mesecev je, odkar sem si poškodoval desno ramo, zato ne igram tenisa.

Pa nogomet? Verjetno ste igrali tudi nogomet?
Nehal sem ga igrati, ker je postalo neukusno opazovati, kako me mlajši prehitevajo. Ko sem igral z novinarji Mladine sem si poškodoval nogo. Ker… nikoli se nisem rabil ogrevati pred tekmo, toliko slabši so bilo od mene. Pa sem tako stekel neogret na igrišče in… ne, nisem prenehal biti njihov oboževalec. In tako, zdaj včasih le še tečem, a to ni to. Nikogar ni, da bi ga premagal!

Pravi zdravi tekmovalni duh?
Rad zmagujem. To je bistvo športa. A ko plavam v morju, me je samo strah morskih psov!

A vas, kadar iz Londona potujete v Slovenijo, preplavi občutek neke domačnosti?
Res se počutim v Sloveniji domače, čeprav tukaj nisem stanoval dolgo. Doživljam jo kot del moje domovine, je en od TISTIH delov moje duše. Še vedno pa Hrvaški pripada največji del te ljubezni.


Saša Mesarić


foto: Miran Juršič

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.