Poroke in pogrebi na nedeljski večer

brega_tivoli_001

Kdor vsaj kaj malega da nase, če ne drugače, da si vsaj malo izdela lasten imidž, se je to nedeljo s svojo boljšo polovico, raje kot da bi ostal doma ob televizorju z Jonasom oz. Mariom, podal v Tivoli na Gorana Bregovića. Da. Na nekdanjega ‘pastirskega rokerja’, šefa sarajevske zasedbe Bijelo dugme, katerega verze mnogi še dan danes znajo na pamet. In katerega pesem Tako ti je mala moja kad ljubi Bosanac, bi mnogi imeli kar za himno Bosne in Hercegovine.


Goran Bregović, večno mlad 52-letni sarajevčan, živeč v Beogradu in Parizu, nekdaj tudi Domžalčan, sin Hrvata, polkovnika JNA, in Srbkinje ter mož Muslimanke, oče dveh hčera, avtor mnogih uspešnic ob katerih so se izgubljale nedolžnosti. Dobitnik mnogih nagrad, mdr. Cannske Zlate palme. Svetovni glasbeni popotnik in zadnje čase še filmski igralec. Avtor, na račun katerega mnogi bandi še danes služijo svoj kruh. In avtor, ki je filmski glasbi vrnil svoj primat.
No, res da s seboj ni pripeljal Iggyja Popa, Johnyja Deppa, Ofre Haze, Cesarie Evore, ali pa npr. Zdravka Čolića, ki jih roko na srce nismo niti pogrešali, je pa imel s seboj celoten orkester, katere je stlačil v en doubledecker, za tako imenovane ‘Svatbe i sahrane’ oz. orkester za poroke in pogrebe. Tivoli je bil seveda napolnjen do zadnjega sedeža.


Na odru se je pojavil, po dolgem uvodu, v svoji že tradicionalni snežno beli odpravi in zanimivih čevljih, kakršne imajo baje vodje ciganskih orkestrov. Sledila je šarmantna opazka, da so vse obiskovalke zelo lepe. In tako se je začelo.V svojem skoraj tri urnem opusu, je najprej predstavil zadnjo ploščo, potem pa seveda še vse ostale hite. Seveda je bilo zelo dinamično zahvaljujoč se publiki, ki je glasno sodelovala.
Vendar, zdi se mi, da mnogi, po vseh teh letih, še vedno niso dojeli, da to ni več Bijelo dugme. In da se sedaj igra neka druga glasba. Glasba s področja Balkana, kjer se mešajo mnoge kulture. Tudi zato te glasbe ni moč opredeliti kot le ciganske. Ni ga mesta na tem planetu, kjer bi bilo toliko melodij, ritma in harmonije. Tukaj se mešajo grška, srbska, arabska, makedonska, bolgarska in turška kultura, kakor tudi romska. Seveda se sam Bregović tega še kako zaveda, saj je že v svojih rokerskih časih veliko črpal iz tega področja. Te ‘prodajne formule’ se je poslužilo tudi beograjsko Zabranjeno pušenje z Emirjem Kusturico, nekdanjih Bregovićevim sodelavcem in znanim režiserjem.


Ves koncert je bilo zelo pestro obarvan. Dober performens in glasba ki ti seže v dušo. Mnogi so se prepustili ritmom in poplesavali ob zvokih. Po vsaki skladbi pa je sledil navdušen aplavz. Zadnjih pet pesmi je celoten Tivoli spremljal stoje. ‘Standing ovation’ je bil namenjen prav vsem izvajalcem na odru. Tudi sam Bregović ni mogel skriti navdušenja.


Edina slabost koncerta so bili čudni glasovi od zunaj na samem začetku, nevzdržni komentarji nekaterih obiskovalcev in slab posluh organizatorja za novinarje. Ampak tega smo pri slednjem že vajeni.



Marko Pigac


foto: Aleš Lončar

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.