Moreno Veloso +2 navdušili v Cankarjevem Domu

moreno_002

Brazilska muzika me spominja na belgijsko pivo. Tako veliko dobre je, da ne veš kje bi začel. In tako kot sem si v belgijskih pubih želel naj me natakar že neha moriti katero od milijon piv bi rad spil in naj mi prinese ‘the best of’, tako sem po CD shopih zaman iskal najboljši ‘brazilski koktejl’. Do zdaj.


Ko sem v soboto, 19.10., v preddverju Linhartove dvorane srkal kavico, čakal na koncert in opazoval ljudi, me je prvotno navdušenje že nekoliko minilo. Kopica ‘oldtimerjev’, predstavniki modnega in art snobizma in letak na katerem je pisalo, da se Morenov koncert dogaja v okviru jazz abonmaja. Hmmm… Da ni ta Moreno malo konzervativen? Že pogled na stage je dal slutiti, da temu ni tako. Zelo asketsko: na sredi stol in mikrofon z akustično kitaro, na levi zopet stol, bas kitara, na tleh cela kopica pedalov in stikal, na desni miza in na njej stara lesena škatla, nekakšen ‘music box’. In ko so prišli na stage, Moreno Veloso pa še dva, vsak pojava zase, se je šou začel.


Sprva na izi, klasični brazilski melos na akustični kitari in prijeten ‘lullaby’ glas. Potem pa je Domenico na ritem (boben in kdo ve še kakšni) mašini začel mešati štrene temu tipično latino-jazzovskem večeru. Znašli smo se v break-beat ritmih, ki so se na trenutke stopnjevali v drum n’ bass in jungle eksurze. Pa potem malo lahkotnega čvekanja med komadi, kup smeha predvsem na račun lastne, simpatično uboge angleščine in sramežjiva napoved komada iz Domenicove delavnice: ‘Naslednja pesem bo mogoče malo bolj glasna…’ Začela se je v podobnem stilu kot prejšnje, hitri, povdarjeni ritmi, ki pa so postajali vse izrazitejš, glasni, dokler niso kulminirali v glasnem Domenicovem vpitju. In to je tipo, ki izgleda in govori kot mali medo. Ja, kot kaže mu je tista vrstica, ki jo je kar naprej ponavljal, že dolgo ležala na duši. Potem še malo raznovrstnega preigravanja in zaključek z dvema kratkima bisoma; (ma-ja, dovolj, saj kolikor mi je znano, imajo do sedaj le en izdan CD).


Muzika? Kar nekaj klasike in precej komadov z vmešavanjem elektronike (vidi se, da ob teh še posebej uživajo). V določenih pogledih so neke vrste mankajoči člen med Gilbertom Gilom (in njegovo generacijo) ter sodobnimi elektroskimi preigravanji tipo Break n’ Bossa; klasičen brazilski glas in melodije, začinjen z elementi zgodnje elektronske glasbe. Super muzika. Če ne verjamete meni, naj povem še to, da do bili CD-ji v času ko sem sopihal iz parterja na vrh, v preddverje, že razprodani. Vem da so bili fantje v živo precej razigrani in so pustili kar dosti prostora improvizaciji, tako da ni rečeno, da bomo našli na CD-ju isto stvar. Plus to, da je Domenico zapel še nekaj svojih komadov, ki jih bo izdal šele na svojem CD-ju (uganete naslov benda? Domenico +2…), ampak stvar je vsekakor vredno preverit.


tekst in foto: Miran Juršič

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.