Apocalyptica ‘zažgala’ v Križankah

Apocalyptica

Apocalyptica

Simfonija finskih metal čelistov Apocalyptica. Kot predskupina nastopili ljubljanski rockerji Siddharta.


Siddharta so svoj del večera odžagali v svojem tipičnem slogu. Do konca izdelani komadi s prve plošče so občinstvu – predvsem v prvih vrstah – dali odriv, pri novejših pa se je čutilo, da še niso čisto v ušesih, ampak se dobro prijemajo. O Siddharti torej nič novega. Pred koncertom je skupini Siddharta založnik izročil platinasto ploščo za album ID. O novi (že zlati) zgoščenki Nord morda le to, da so zelo dobro zadeli med nekako mističnimi klaviaturami in standardno težkorockerskimi kitarami, torej precej izviren stil, kar je gotovo vredno vsake pohvale. Na žalost le ozvočenje ni bilo dovolj dobro, da bi tehnična dovršenost prišla dovolj do izraza. Kitare so bile preveč naglas, basa pa se skoraj ni slišalo, kar je velika škoda. Če bi obstajalo to ravnovesje v zvoku, bi bil koncert lahko zelo dober. Pri njihovih nastopih morda motita le pretirana hladnost in realizem. Premalo gibanja na odru (za razliko od večine prizorišč Križanke to vsekakor omogočajo) in komunikacije z občinstvom. Zdi se, kot da na odru nočejo biti zvezdniški (ves ta odstavek leti predvsem na Tomija), kar je načeloma v redu, pretiravati pa vseeno ne gre. Nekaj malega kiča bi si vendarle lahko privoščili.


Vlogo zvezd večera pa so tokrat nosili in upravičili udarni finski klasični metalci Apocalyptica. Oznaka klasični metalci pri tej skupini ne pomeni štirih čupavcev s kitarami in bobni, ki ‘nabijajo’ po svojih instrumentih kolikor se da hitro in glasno, ampak štiri glasbeno visoko izobražene čupavce, ki abijajo po svojih violončelih kar se da hitro in glasno. Dokler ne slišiš, ne verjameš, da je mogoče Metallico, Sepulturo, Slayerje in še kak težkometalurški band igrati na violončela. Pa ne le Nothing else matters ali Unforgiven. Prav fenomenalno se slišijo tudi One, For whom the bell tolls, Creeping death,… Kot prava simfonija, ki se je niti Mozart ne bi sramoval, pa je izzvenela in obnorela občinstvo metalska klasika Master of puppets.


Koncert Apocalyptice si zasluži čisto desetko in še več. Izjemna glasba, izvedba, ozvočenje, ambient, publika, ki ni in ni imela dovolj. We want more je odmevalo kar nekaj minut. Fantje so še enkrat prišli na oder, odžagali še tri komade in potem se je stvar ponovila. Žvižgi, ploskanje, skandiranje, prave ovacije so jih še enkrat popolnoma presenečene privabile na oder. Tokrat so se le priklanjali in začudeni nad navdušenjem zahvaljevali.


Še enega bisa žal ni bilo, čeprav bi si ga vsi zaslužili. Vsekakor lahko zaključim, da je bil to eden najboljših koncertov (za moj okus celo najboljši) v zadnjih letih, vsekakor boljši od koncerta skupine Metallica predlani. Kakšen zlati abonma v Cankarjevem domu, kakšna Metallica… Apocalyptica so zakon. Kdo pravi da za heavy metal potrebuješ kitare in bobne?


Marko Vrbnjak / Dogodki.Net

foto: Aleš Lončar

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.