2007, Sanje

Zadnja plošča skupine Lunn-a-park sicer ni zelo svež izdelek, gre pač za to, da je treba vsak izdelek, ki je dober, omeniti, slabe pa vreči v peč in jih čimprej pozabiti.
Naslov Area je za to ploščo seveda kot nalašč, saj beseda pomeni ozemlje, področje – skupina si je pa s tem izdelkom na slovenski sceni definitvino utrdila svojo nišo.

Zanimivo je, da bomo tokrat govorili o bendu, ki je v letu 2007 zamenjal svoje ime, kar je bilo sicer tudi trend na našem področju prejšnjega leta. Album že ob prvem poslušanju poslušalcu da konkretno oceno, o čem se na albumu gre – ni tak kot prejšnji albumi; au contraire… gre za precej kitarski album, neposrednih bas linij in bobnov z zelo dobrimi teksti, ki pa krasijo Lunn-a-park tudi že od prej. Bend je končno dobil svojo podobo saj z izbiro basistov dolgo niso imeli sreče. Tokrat se je pri njih ustali postojnski bassist Tomaž Valenčič, ki se je na tem vrtečem kolesu dobro znašel. Tudi na bobnih je David Debevec dozorel v odličnega bobnarja, ki se bo čez nekaj let kosal z vsemi najboljšimi na slovenski grudi. Tomaž na basu sicer ni posnel linij na albumu (to je storil večni Jani Hace in edini Inko Brus), je pa zelo dostojno nasledil zapuščino prej omenjenih basistov. Njegovo igranje prav nič ne zaostaja za originalnimi linijami (govorim o igranju v živo seveda). In ravno to je doprineslo do tega,da je danes Lunn-a-park zelo kredibilen band … ekipa se je našla, začela delati in dobila stalnico plošče Area.

Že uvodna Epilog (ki bi glede na naslov sicer morala biti na koncu)  me preseneti s svojo spevnostjo in je dober pokazatelj, kam plošča meri. Aranžmaji in produkcija je definitivno na temu albumu zelo dobra in očitno boljša kot na ostalih albumih.
Hitra in dinamična, nevsakdanja Črn oblak je precej drugačna od ostalih skladb, vendar v svoji shemi prepriča in deluje v osnovi hit – zato so za ta song člani posneli videospot, ki se še vedno precej dobro vrti po TV postajah.

Celoten album je direktno kitarski, čeprav ne vsebuje nekih hudih solaž, se pa tudi ne skriva v nekih sintetičnih zvokih. Je prezentna in vodi večino skladb. S tem tudi pride do izraza pevkin glas, ki se je na prejšnjih albumih ravno zaradi preobilice slabše produciranih klaviatur izgubil v skladbi. Kar je seveda bila škoda glede na zanimiv in lep glas pevke Apolonie. Na Arei ni klaviatur, le nekaj orkestracij, ki pa so 'analogne' in ne delujejo moteče, zgolj poudarijo parte, ki morajo biti eksponirani.

Večinska besedilopiska je Apolonia, ki je že v osnovi dobra, saj podaja tekst na nevsakdanji način, ki je blizu amaterskemu poslušalcu; tekstovno težje razumljive dele pa elegantno spelje z vokalnimi linijami in izraznostjo. Duet Apolonia – Mark sicer deluje že leta, se mi pa zdi, da je v temu izdelku dosegel tisti modus, ki sta ga iskala leta - da sta končno presegla tisti 'fitness americana rock', ki je na pol živ taval po odru.

Če strnemo – Area je album, ki me je zelo presenetil. Je zelo dober in nalezljiv; hitro gre v uho, se pa zaradi nekomercialnosti skupine ne bo prodajal v visokih nakladah, čeprav si to nedvomno zasluži. Mislim, da je bend postavljen zelo dobro, saj je ekipa končno zelo dobra. Seveda bi izpostavil še nekaj, kar redko kdo zazna – band je dobil imidž, ki je kontekstualen s filozofijo benda….kar pa ni za zanemariti!!! Čakamo torej novo ploščo…naj ne bo kot v Epilogu:

Si res napisal že svoj epilog,
Si videl bodočnost, zato rekel stop?

Dragan Babuder