Distribucija: Dallas Records, 2006

Knjiga je že pred izidom dobila status bestsellerja. Branimir Johnny Štulič, alfa in omega zagrebške Azre. Kontraverzni avtor in mistični glasbenik. Mit, ki ostaja. Legenda, ki hodi. Živo božanstvo. Z eno besedo kult. Njegova glasba in teksti imajo globino. Njegovo delo je več kot pa le muziciranje. Človek je fenomen. Težko ga je razumeti. A ga enostavno moraš imeti rad. Buri duhove, čeprav se z glasbo že nekaj časa več uradno ne ukvarja. Danes denimo, ena izmed največjih zvezd rock n rolla pri nas, v Utrechtu (Nizozemska) vozi taksi in brca žogo. Z mediji ne komunicira. Na Hrvaško se sploh več ne vrača. Mnogi boste rekli - utrganec. Tribute to Azra koncerti pa so zmeraj polni. Pa naj bodo odigrani pri nas ali v tujini. Pa njega sploh ni zraven. Džonijeva glasba ima svoj flow. Obiskujejo jih vse generacije. Džoni je pač bil car. Samouk. Vojaško dete. Proletarec. Upornik. Še prijatelji so ga težko razumeli, imel pa je vedno najboljše ženske. Nobena o njemu, še danes, ne najde žal besede. Niti tiste, ki jih je pustil čez noč.

Prav zato je njegova knjiga bila še bolj zanimiva kot pa lanskoletni dokumentarec hrvaške tv »Kdo so liki Džonijevih pesmi?«. Zadnji premiki na nekdanji jugoslovanski rock sceni, posebej reunion sarajevskih Bijelo dugme, pa ljudi silijo v razmišljanje in špekuliranje o reunionu Azre.
Hrvoja Horvata, avtorja knjige, sicer ne poznam. Vendar lahko z gotovostjo trdim, da se je spustil v težko delo. Pisati biografijo enega izmed največjih rokerjev na Balkanu, če ne že v Evropi je izjemno težavna stvar. Posebej, če je lik kompliciran kot je to JBŠ. O njemu se namreč pišejo eseji, raziskovalne in diplomske naloge. Pa tečejo razprave na filozofskih fakultetah, katero je tudi sam obiskoval, pa nikoli dokončal. Njegovo glasbo bi naj poslušal celo Kurt Cobain (Nirvana) in kradel melodije. Horvat je padel na »izpitu«.

Apetiti po informacijah so bili ogromni. Džoni, ki je igral pri Parnem valjku, je namesto basista na prvi intervju vzel psa. Svoji največji ljubezni, Snježani Banović spisal več kot 110 hitov, zraven tega pa v tistem času od njih zaslužil preko dva milijona dolarjev, pač ni en larifari. Vpliv ni imel le na glasbenike. Marsikateri književnik prizna, da je še danes pod vplivom njegovega lika. A dokaj hitro spoznaš, da je omenjena biografija le skupek starih člankov in že videnih, prebranih in znanih informacij. Nič novega. Nič pretresljivega. Niti en poskus vzpostavitve komunikacije z glavnim akterjem. Le en kvazi paparazzo foto iz leta 2005. Čudno, da avtor ni poskusil najprej sam, potem pa še preko tujih (angleško govorečih) novinarjev priti do njega in do novih zanimivosti. Nič.

Džoni je knjigo označil kot »sranje«. Razumljivo. Njemu je težko ustreči. Pa vendar ni dosti od resnice. Hrvoje Horvat namreč zelo slabo pozna Azro in Džonija. Saj v nasprotnem primeru ne bi padel že pri naslovih pesmi in albumih, pa seveda osnovih podatkih iz njegove biografije.
Sicer pa je knjiga dokaj tekoče berljiva. Razdeljena na obdobja, ki so zaznamovala Džonijevo življenje. Vendar ljubitelje in interesente Azre ne zanimajo toliko stari podatki, saj so jih lahko predhodno že davno črpali pri Petru Janjatoviću.

Še vedno pa nas zanimata vsaj dva vprašanja. Bomo imeli priložnost (še) videti Azro? Se bo Džoni vrnil »domov«? Na tipična dva vprašanja ne dobimo odgovora iz prve roke.

Marko PIGAC