2005, Samozaložba

Po tipajočem prvencu Usoda in nekaj odmevnejših nastopih v domačih logih (Metalcamp 2004) se klasični heavy metalci Metalsteel vračajo v novi postavi in okrepljeni s svežim ploščkom. Nova postava je mogoče malce pretirana besedna zveza, saj so po odhodu vokalista Alexa našli zamenjavo kar v svojih vrstah.

Prvi pevec skupine, nato nekaj let samo kitarist, Benjamin Kic – Beny, je po šolanju svojih vokalnih sposobnosti znova vzel mikrofon v svoje roke. Kljub temu, da ne poznamo njegovih preteklih sposobnosti, mu je trening zelo koristil. Na slovenski metal sceni primanjkuje dobrih vokalistov, zato je njegov tipičen, visokoleteči heavy vokal odlična pridobitev. Pravzaprav se celotnemu bendu pozna, da so v šestih letih delovanja napredovali, pa četudi se še vedno za odtenek preveč oklepajo glasbenih smernic izpred 20 let.

Lepo, da imaš vzornike, vsi glasbeniki jih imajo, ampak pretirano posnemanje ima lahko dolgoročne posledice. Skupina in njena ustvarjalnost se začneta vrteti v krogu, napredka pa ni. Brez skrbi, Metalsteel zagotovo še niso v tem tripu, saj so tudi še mladi, svojo glasbeno identiteto pa že sedaj gradijo na zdravih temeljih. Ob poslušanju Taste the sin se težko izognemo slavnim imenom, ki so jim gradili temelje. Maidnovski uvodnik The curse of love daje lepo sliko, kaj lahko pričakujemo v nadaljevanju. Močno basovsko linijo, nepretenciozne vendar zelo solidno odigrane kitare, z mnogimi izmenjujočimi solažami. Povprečna dolžina komadov zato močno presega štiri minute, v katerih pa nam tudi trenutek ne pustijo z mislimi odtavati proč. Še posebej privlačna so v kleni slovenščini napisana besedila nekaterih skladb, kar je dandanes prava redkost. Tudi zato jim je treba čestitati za pogum in si v prihodnje želeti še več podobnega materiala, čeprav ga očitno izpodriva angleščina. Če je pisanje v angleščini zgolj poskus prodora v tujino, bi jim pa to najraje odsvetovali, ker za kaj takega jim manjka kilometrine, inovativnosti in še česa. Že s spletno stranjo, ki spominja na predstavitev cover banda železne device, so tu udarili mimo.

Taste the sin manjka predvsem ostrina in močan zvok, ki ti ga da dobra produkcija, te pa žal še nimajo. Prva polovica albuma se še nekako izvleče z energičnimi skladbami Curse of love, The eye of the pyramid in Črni raj, kjer so občutni vplivi današnjih power metal zasedb. Manowarovski in obupno klišejski Heavy metal is our religion trpi zaradi neumnega besedila, zaradi produkcije pa ne zažiga dovolj. Le z močnim zvokom bi si lahko rešil ugled. Sledi mu prijetna balada Sweet Sorrow, ki ji ne manjka dosti, da bi jo uvrstili na kakšen »best of ballads«. V drugi polovici albuma preidejo na bolj mid-tempo komade, skoraj osemminutna temačna in naelektrena Svoboda pa je eden vrhuncev plošče. Tik pred koncem nam še postrežejo prijetno naspidirano Noč strasti in pa še en pomežik Maidnom z epsko dolgim The lonely man's revenge.

Metalsteel so na dobri poti, da postanejo eden stebrov slovenske metal scene. Če v svojo glasbo vnesejo še malo več lastne identitete in originalnosti, jih bo veselje spremljati še mnoga leta.

Tomaž Lukman