Lolita je dokaj znan slovenski jazz/fusion bend (ali kot se sami označujejo, Hi energy Turbo Porno Pop Funky Overdrive Ethno Hard Groovie Jazz ansambel), ki je zopet poskrbel za dobro uro kvalitetne glasbe. Izdali so namreč nov album z naslovom The triple X album.

Tokrat  nam na ploščku nudijo posnetke koncertov iz klubov Gromka in Jazzbina, kjer je bend igral konec februarja 2004. Zasedbo sestavljajo že stalni člani Marjan Stanić (bobni), Iztok Vidmar (bas kitara) ter Primož Simončič (alt, soprano saks), na novo pa se jim je pridružil tudi Ventzislav Blagoev (trobenta, rog) kot gost. Album sestavlja osem bolj ali manj energetičnih skladb, ki se žanrsko pomikajo iz jazz standardov v reggae, etno, funk, na čase v latin prizvokih, prav tako pa zaidejo tudi na balkan. Opaziti je overdose improvizacije, ki je že tako značilna za Lolito.

Prva skladba Lilla se začne v reggae/ska razpoloženju, na čase zaplava v jazz ter se spet vrne nazaj. Chillout za sladokusce. Druga skladba, Nicoli, se močno navezuje na prvo ter zopet preko reggae ritmov preide v nekakšno etno melodiko ter ritmiko, ki bi ju najraje razvrstil med tradicionalne hebrejske skladbe. Zelo zabavna skladba ter nabita z energijo. Čaj in Marčipani se s polno paro vrže v nažigancijo pravega funka ter rokenrola in mu doda kanček balkana, vse skupaj pa zaključi v odlično odigranem impro-kaosu. Alka je dvanajstminutna skladba, ki se na začetku dokaj vleče, saj ima Primož Simončič  daljši solo. Skladba postane zelo zanimiva pri deveti minuti. Tam se namreč začne groove ter inštrumentalni presežek. To dvoje se močno prepleta tudi čez peti komad Minka. Komad Lilu se sprevrže v pravi free jazz ter je priporočljiv le za največje oboževalce te zvrsti jazza. Naslovna skladba, The Triple X Song, je do konca nabita z energijo. Balkanski pridih petosminskega ritma poslušalca dobesedno sili, da bi zraven poskakoval. Za moj okus najboljša skladba na plošči. Za konec pa sledi še počasna skladba z naslovom T'Nou, ki je nekakšen »hommage« Milesu Davisu ter njegovemu albumu Kind Of Blue.

Na tem mestu gre tudi pohvala Alešu Dvoøaku, ki je poskrbel za to, da se plošča sliši tako, kot se koncertna plošča mora slišati. Kvalitetna zvočna obdelava.

Zaključek? Album je nabit z energijo, od poslušalca pa zahteva veliko, tako da povprečnemu Janezu zadeva ne bo všeč. Lolitina glasba je tako specifična, da je primerna za zahtevnejše poslušalce ter ljubitelje take glasbe. Začetnikom v jazzu plošče ne priporočam za začetek, za to sta bolj primerna Primož Grašič ali Rok Golob. Sam pa Lolito rade volje spustim čez svoje zvočnike, saj sem njen prikriti oboževalec že leta.

Jure M.