Ljubljana / Križanke
14.6.2009
Pogosta asociacija ob najavi koncerta Röyksopp je bil koncert Roisin Murphy, s katerim lahko potegnemo nekaj vzporednic na večih področjih. Šlo je za isto prizorišče dogajanja, organizacija je potekala pod vodstvom založbe Dallas oziroma Mars Music, datuma sta se z enoletno razliko domala poklopila do dneva natančno, tudi pri glasbi gre za bolj ali manj posrečeno kombinacijo pozibavajočega se elektro popa ter takšne in drugačne elektronike.
Po ogrevanju s prvaki domače french house scene Rotor se je izkristalizirala Röyksoppu pripadajoča strnjena elektro mašinerija še stopničko više od odra, kar je nemara res napovedovalo kvalitativno še za kak nivo višji dogodek, toda že v začetnih minutah futuristično odeta dvojica ni znala vzpostaviti pretoka kemije med odrom in za odtenek preveč razredčenim avditorijem, čemur je pripomoglo tudi sprva pretiho ozvočenje. Višja jakost le-tega je botrovala tudi k dvigu atmosfere, ki pa je na časovni premici namesto naraščanja zavzela konstanto, iz katere je bilo le sem ter tja zaznati kak močnejši impulz. Kljub polni beri efektov sta se Torbjørn Brundtland in Svein Berge nekako ujela v monotono zanko, iz katere sta ju le deloma reševala spremljajoči basist in poskočna vokalistka Anneli Drecker. Vsekakor bi bil dobrodošel še kak set bodisi akustičnih bodisi elektronskih bobnov bobnov, morda celo kako godalo, ki bi obenem popestrilo tako zvočno sliko kot tudi obogatilo preveč prazen oder. Tudi kvantiteta je šla vštric kvaliteti; je moč po dobri uri nastopa trem ponovnim prihodom na oder sploh reči ‘bis’ ali bog ne daj celo ‘trije bisi’?!?
Če je Roisin blizu ekstaze popeljala skorajda polne Križanke, je norveškemu duu do tega kar precej manjkalo, če je bila Roisin sinonim za dinamično ekstravaganco, je bil duo bolj statično suhoparen, in končno, če je Roisin uspelo vzpostaviti pristen stik s publiko, so bili tokrat nastopajoči in publika bolj kot ne vsaksebi. Malo bolje od nedeljskega Maria ...
Tekst: Jurij Bizjak
Foto: Bojan Okorn