Ljubljana / Hala Tivoli
19.12.2008
vstopnina: 40 € 

 

Priznam! V četrtek sem šla v Halo Tivoli izjemno nostalgična. Predvsem je bila to nostalgija za pesmimi rane mladosti, ki so bile brezpogojno na repertoarju ob taborniškem ognju. Pesmi, ki jh znam na pamet že od nekdaj. Šla sem na koncert Kad bi bio Bijelo dugme, ki so po dobre pol leta zopet prišli pred ljubljansko publiko in zopet napolnili, tokrat sicer malo, dvorano Tivoli.

Željko Bebek, Alen Islamović in Mladen Vojičić Tifa so ob začetku skupaj stopili na oder, nato pa je slednji prevzel krmilo prve tretjine koncerta in s svojo zasedbo slabo uro ogreval množico, največ navdušenja je požel s hitom Padaju zvijezde. Preden je na oder prišel naslednji izmed trojice, se je zamenjala celotna glasbena zasedba. Prišel je v belo oblečeni Bebek, kateremu se je kmalu pridružil še prepričljiv vokal Alena in skupaj sta si delila oder naslednjo tretjino. Po dvorani se je prebujal duh jugo rocka in vedno več je bilo v zraku rok, tu pa tam so se prižgali tudi vžigalniki. Zelo očitno pa so se ogreli tudi nastopajoči. Koncert se je naglo bližal vrhu, publika je bila navdušena, luda noč se je začela. Selma, Bitanga i princeza, nato pa Motori, Hajdemo u planine, Ne spavaj, mala moja, muzika dok svira so razgreli vse. Prišel je še Tifa s svojimi glasbeniki in skupaj so zaključili venček hitov. Najprej so nas raznežili z Ružico in Djurdjevim dnevom in do konca pretresli glasilke z legendarno Lipe cvatu in Tako ti je mala moja kad ljubi Bosanac.

Tri ure trajajoč koncert je v sklepni tretjini doživel tisto pravo energijo, ki smo jo močno pogrešali na začetku. Kot vedno lahko dodam še negodovanje po manku prve kitare, Balkan legendi Goranu Bregoviću, petičneži pa so morda pogrešali še kakšno trubo, vsaj na Djurdjev dan. Kakorkoli že, tudi Kad bi bio Bijelo dugme so nas na pretekli četrtkov večer prav solidno zabavali.

Tekst: Tjaša Janovljak