Ljubljana / Križanke
10.7.2008

Mnoge je pričakovano razveselila novica, da kot ekskluziva letošnjega poletja v Križankah nastopijo vplivni bristolski Massive Attack. Zasedba se je še zdajšnjim navdušencem vtisnila v spomin najprej s prvencem Blue Lines iz samega začetka devetdesetih, kot ikone elektronskega trip hopa pa so zasloveli s kasnejšima Protection in Mezzanine. Vsled takšnega »trendsettinga« in nostalgično obarvanih bristolskih ključnih trenutkov devetdesetih so bila pričakovanja jasno velika. Tako velika, da je nastop bil kajpada dan prej razprodan, vrsta obiskovalcev pa se je vila bojda vse do bivšega pravnega faksa.

Že plakati so zasedbo postavljali v zdaj še nekoliko okrnjen »duo« format (Robert Del Naja, Grant Marshall). A kakšen nastop neki bi to bil, če se jima med drugimi na odru vsled komada Angel ne bi pridružil reggaejaški Horace Andy, katerega tudi lahko štejemo k ustanovnim članom. Preostale vokalne razsežnosti pa sta si razdelili vokalno nekoliko krhka Stephanie Dosen, ki se je znašla v nekoliko brezizrazni vlogi Teardrop vokalistke, ter soulovska diva Yolanda Quartey (brez dvoma dosegla izvirno izrazno moč skladb Unfinished Sympathy in Safe From Harm). Levji delež sta kakopak z že pregovorno mračnim »spoken-wordom« in počasno valjajočim »rapom« prispevala prej omenjena Del Naja in Marshall, sicer oba vsaj v uvodnem delu nastopa preveč utišana, kar je botrovalo k uvodni brezizraznosti. A vtis sta vokalista kaj hitro popravila v okviru tretje uvrščene RisingSon - počasna, vznesena skladba, polna počasnih ritmov, debelih basov in pulsirajočih wah-tremolo efektov. Atmosfera se je kakopak predvidljivo dvigovala ob izbiri komadov, ki so svoje mesto našli na prvih treh albumih, medtem ko novejše skladbe (mimogrede, skladbe z nekoliko mračnega albuma 100th Window na set-listo sploh niso bile uvrščene) kakšne omembe vredne izrazne moči niso dosegle. Za svojevrstno »tribalistično« eskapado pa je poskrbela Inertia Creeps – sinkopirani tribal ritmi dveh bobnarskih setov, industrial elektronika, surovo škripanje ter repetitivni šepet Roberta Del Naje. Če tej glasbeni podlagi dodamo še politično-estetizirano cinematičnost vizualij, s katero se zasedba filozofsko dotika kulture strahu, alienacije, imperializma, barbarizma in avtodestruktivnosti naše civilizacije, banalnosti medijskega prostora (ob tej priliki slovenskih! tračev), lahko sklenemo, da so njihovi koncerti prav posebno doživetje.

Atmosfero »kritične teorije« tako lucidno zaobjamejo z raznimi političnimi parolami Nelsona Mandele, Chaveza, Aung San Suu Kyi... – npr., strah ni naravno stanje naše civilizacije (s čimer se ne bi čisto strinjal, saj je predpogoj za obstoj vsakršne civilizacije prav represija in ustrahovanje ...); pozivanje h koncu »exploitation and trafficking of people«. Za nameček pa na digitalne displaye še dodajo zanimive podrobnosti iz slovenskega »zvezdniškega« prostora, a-la Naske je zmagal bigbrotherja, Eva Irgl je samska, Sara(?) si je dala povečati prsi...itd.
Poleg omenjenih skladb, ki so zasedbo potisnile v najbolj popularne glasbenike (nekega) obdobja, so massivi ob koncu postregli ter zapečatili koncert še s hipnotično reggaejaško KarmaComo – »sure you wanna be with me/i've got nothing to give/now take a walk/take a rest/taste the rest...« prikladni (in v mojih mislih vztrajni) verzi za nadaljevanje nepozabnega večera, ni kaj. Res dober nastop, na momente malce razpuščen ter tudi zaradi tišjih vokalov (predvsem Marshall) na momente monoton, z nekoliko manj izraženimi skrečersko-efektiranimi vložki. A vsled živega nastopa jim to nikakor ne gre šteti v minus.

Tekst: Milko Pečanič
Foto: Tjaša Janovljak