Pulj / Arena
8.7.2008
vstopnina: 200 hk


Če se je pred tremi meseci na Markovem trgu v Zagrebu zbrala množica, ki je skandirala predsedniku ZDA, so se tokrat v istrskem Pulju zbrali predvsem tisti, ki jih v hrvaški prestolnici ni bilo. Nekako tako bi lahko začela z opisom pisane množice, ki se je umirjeno vila v vrsti pred vhodom. Ob tej kratki poti, ki je vodila v približno dve tisočletji staro zgradbo in so jo nekoč že uporabljali za razne javne prireditve, so ostajale le pločevinke, steklenice in plastenke, ki jih je bilo potrebno pustiti pred vrati. In tisti nesrečneži, ki so ostali brez vstopnice, saj je bil koncert razprodan. Bojda se jo je dalo dobiti le še za 500 hrvaških kun.

Ob prihodu so Areno že ogrevali domači Gustafi, kateri so po mnenju domačinov bili najboljša možna izbira pa tudi nepoznavalcu se je zvok harmonike, pihal, kitar in bobnov zazdel v stilu zvezde večera. Med igranjem deveterice se je amfiteater polnil, za njimi je v morju zahajalo sonce, svoj nastop pa so zaključili z venčkom domačih in že skoraj internacionalno Katjušo.

Tako so bili položeni še zadnji temelji za verjetno koncert leta v tem izjemnem ambientu, ki se je začel okoli desete ure, ravno ko se je večer prevesli v noč. Na oder so najprej prišli 'preostali' glasbeniki, ki jih seveda ne gre kakorkoli zapostavljati, razvajali pa so nas z dvojnim setom tolkal, divjo kitaro, basom, vedno simpatično trobento in z glasnimi klaviaturami. Šesterici se je nato energično pridružil še Manu Chao. Taisti Manu, ki je pred šestimi leti napolnil Križanke skupaj z okolico in takrat koncertiral debele štiri ure. Prav ta je stopil na oder, požel glasen aplavz, navdušeno kričanje in začel s hitom iz zadnjega albuma La Radiolina. Nadaljevanje koncerta je segalo od prvih dveh solo albumov do njegovega lahko bi rekli že klasičnega preigravanja in variiranja le-teh. Poigrava se s tempom, dolžino, izseki, igra se z menjavanjem jezikov in z besedami. Množico lahko v trenutku predrami, omami, ekstazira pa naj bo to ritemsko, melodično ali tekstovno. Skupaj z njim smo peli Clandestino, Welcome To Tijuana, Bongo Bong, El Viento, Rumba de Barcelona, celo La Vaca Loca in druge. Po eni uri in pol ludila, kot bi rekli naši sosedi, se je začel poslavljati in od navdušenja kipeča več kot deset tisoč glava množica ni hotela domov, vedno skromni Manu pa se tudi ni mogel kar tako posloviti. Po nekaj bisih pa so se prižgale luči, a ta vedno pozitivni glasbeni aktivist ostaja v naših srcih. Siempre. Predvsem pa njegove besede, da je naslednja postaja ... Upanje!

Tekst: Tjaša Janovljak
Foto: Matjaž Tančič