Ljubljana / Slovenska filharmonija

 

Osrednja slovenska glasbena ustanova, ki v grobem deluje že od davnega leta 1701, je tokrat gostila Marka Hatlaka, harmonikarja, ki ga poznamo tudi iz zasedb Terrafolk in Funtango. V goste je povabil študijska znanca, japonsko pianistko Miho Maegaito in tolkalista Jensa Büellsa iz Nemčije. Predstavili so nam obsežen spored sodobne glasbe. Edini izstopajoči je bil Bach, katerega je Marko upravičil, rekoč, da je bila skladba napisana v Bachovem poznejšem obdobju in za tiste čase sodobna.

 

Joachim Krebs, Glasba za akordeon
Uroš Rojko, Bagatele 1–4, za klavir in harmoniko
Gyorgy Ligeti, Arc-en-ciel, za klavir
Armin Fuchs, Frenetisch frische Frettchen, za klavir
David Lang, Anvil Chorus, za tolkala
Johann S. Bach, Ricercar a3, iz Glasbene daritve, priredba za harmoniko
Magnus Lindberg, Metal Work, za harmoniko in tolkala

 

Koncert je začela zvezda večera z izjemno Krebsovo skladbo, ki nas je popeljala v drugo, breztelesno dimenzijo. Naše psihično popotovanje je prekinil z besedami: “Dober večer!” in kot prvo gostjo povabil simpatično pianistko. Skupaj sta odigrala presunljive Bagatele, sledil je njen solo. V drugem delu koncerta je na oder stopil Jeans in nam odprl nov, sodoben pogled na tolkala. Zadnjo napovedano skladbo, Lindbergerjevo delo pa sta veličastno zaključila z gongi. Kot se za pravi koncert spodobi, nam je Hatlak namenil tudi bis, nato pa se skromno zahvalil, ker smo prišli.

 

Kljub temu, da je Marko Hatlak v slovenskem prostoru že dobro znan, ni odveč, da še enkrat poudarim, da je izjemno talentiran glasbenik, ki ti vedno znova vzame dih. Prav tako sta izjemno dovzetnost do sodobne glasbe pokazala njegova gosta. Težje pa bi kaj takega trdila za publiko. In če sem kdaj zapisala, da množica v Cankarjevem domu nadvlada glasbenike, se mi je tu zdelo drugače. Sodobni toni so zavzeli prostor, gostje pa smo se lahko le prepustili brezkompromisni glasbi.

 

Tekst: Tjaša Janovljak

Foto: Filip Rijavec