V sklopu Glasbe sveta in Festivala Egipt je v goste Cankarjevega doma prišel bojda eden najbolj cenjenih svetovnih tolkalcev. Ob vsakem presežku, ki mi ga kdorkoli prodaja, pristrižem z ušesi. Kaj je najboljše, kaj je najbolj cenjeno, kaj je tisto pravo, so vprašanja, s katerimi naj bi se ukvarjal vsak zase, ampak je že tako, da nam skušajo mnenje tudi vsiliti. Kljub vsemu je Mahmoud Fadl razprodal Linhartovo dvorano, organizatorji pa so morali postaviti dodatne sedeže v prvo vrsto, kamor so posedli tudi mene.

 

Član stare nubijske griotske družine iz Egipta Mahmoud Fadl je v goste pripeljal mojstre egipčanske glasbene scene, in sicer Mohameda Aly Elsyeda in Hassana Solimana na tolkalih, prisrčno zmedenega Sayeda Abd Elazekana piščali ter izjemno nasmejanega harmonikarja Hassana Gad Allama. Zasedba naj bi bila po Mahmoudovih besedah klasična egipčanska. Kvintet je večino skladb odigral skupaj, nekaj pa so jih odigrali tudi v okrčenih pozicijah; tolkala s piščalko, tolkala s harmoniko, tolkalski solo, solo piščali ipd. Na začetku je pet gospodov delovalo nekoliko fizično odmaknjeno, saj so bili potisnjeni v ozadje. Kaj kmalu smo videli zakaj. Na oder je priplesala Suzan, trebušna plesalka, ki je spremljala glasbenike kar nekaj časa. Oči so bile uprte le vanjo, saj je bila skladnost gibov res enkratna, vse skupaj pa je delovalo izjemno elegantno in seksapilno. Na oder je prišla dvakrat, obakrat v drugih oblačilih. Gospodje v ozadju so se resnično izkazali kot vrhunski glasbeniki, saj svoje inštrumente nesporno obvladajo. Cel koncert so ohranili pozitiven pristop in nasmeh na obrazu, svoje energične prstke pa so razgibavali še v bisu. Koncert je množico navdušil, saj je ta ekstatično ploskala na koncu pa tudi že vmes.

 

Kljub očitnemu navdušenju publike so mene motile tri stvari. Prvi na spisku je bil izjemno neudoben pisarniški stol, na katerem sem morala spremljati koncert. Druga stvar, do katere sem skeptična je, ali ima poimenovanje nastopajoče trebušne plesalke le z imenom korenine v muslimanski tradiciji ali gre zgolj za umetniški akt. Tretja stvar pa je prepad, ki sem ga sama čutila med poslušalstvom in nastopajočimi. Na eni strani naličena, urejena in sedeča množica, na drugi pa preprosti glasbeniki, ki so najbrž navajeni drugačnih, bolj živih koncertov. Najbrž je bil ta občutek prisoten le v moji glavi, saj je navzven vse delovalo perfektno.

 

Tekst: Tjaša Janovljak

Foto: Jurij Bizjak