Četudi velika imena kdaj pozabijo na Slovenijo, pa velja, da se v našo, lahko bi rekla neposredno okolico, preprosto odpotuje z organiziranim prevozom. Sama sem tokrat na Dunaj potovala s www.koncerti.net.

 

Za koncert ni bila napovedana nobena predskupina, zato je toliko bolj razveselila novica, da nas bodo ogrevali lokalni Bauhklan. Še toliko bolj zanimivi, ker pri svojem nastopu ne uporabljajo glasbil, vsi zvoki namreč izhajajo iz grl. Slabo uro trajajoč koncert je navdušil predvsem lokalno občinstvo, ki Bauhklan že dodobra poznajo.

 

Kot pričakovano je okoli 21h na oder stopil Manu Chao, glasnik izkoriščanih in nasprotnik kopičenja kapitala. Energično, udarno je začel svoj koncert, predvsem z glasbo iz najnovejšega albuma La Radiolina, ko je temu dodal še Bienvenida a Tijuana je bila dunajska mestna dvorana na nogah. Tekom koncerta je povezal vse tri najbolj odmevne studijske albume Clandestino, Próxima Estación: Esperanza in že omenjeno La Radiolino z ultra power melodijo Radio Bembe skladbe. Ta se je kot rdeča nit vlekla in skrbela, da se telesa ne ohladijo s svojim komaj dohajajočim tempom. Nekaj predaha nam je privoščil le s parimi takti umirjenih skladb kot so Clandestino, El Viento in Rumba de Barcelona. Predvsem slednja je bila ena izmed pik na i, ko nas je zvok španske kitare popolnoma prevzel. Za poslušanje ostalih umirjenih skladb nam je skupina prepustila udobje domačega naslonjača, sami pa so se s presežki energije predajali glasbilom. In trinajsttisočglava množica glasbi. Hitro smo prišli do prvega poslavljanja, saj ni minilo niti uro in pol od začetka. Hvalabogu je skupina prišla nazaj, celo štirikrat in tako dejanski čas igranja raztegnila na minimalno zahtevani dve uri in nekaj. Koncert je zadostil večjemu delu pričakovanj, je pa dejstvo, da se športna dvorana ne more primerjati z romantičnimi Križankami. Tudi melodično je bil globlji, detajlnejši, celo prijetnejši ljubljanski koncert. Slovenski obiskovalci koncerta se hudomušno nasmihajo, da je to zaradi večje hiperaktivnosti Avstrijcev. Če je temu res tako, potem veljamo tudi za vztrajnejše, saj je avstrijski koncert trajal le polovico našega.

 

Kot se za Mana spodobi, je na koncertu izrazil tudi nestrinjanje z vojno in politiko ZDA, ki jo vsiljuje svetu in s tem izvabil vzklike podpore med poslušalstvom. Halo smo zaupščali vidno izmučeni, kar je največkrat dokaz za zadovoljiv in navdušujoč koncert: »Ya estoy en paz ...”