10. 10. 2007 ob 20h 

 

Glasbenik, ki je glasbeno pot pričel že v zgodnjih 70. letih, ko je sodeloval z Roxy Music, kasneje pa nadaljeval z zanj značilno čustveno močno sporočilnostjo v pesmih, še vedno privablja na koncerte predvsem romantike željno publiko. Njegova šarmantnost, eleganca in nenazadnje uspešnice, ki so nastale že leta nazaj, pa tudi tiste malo novejše, so bile dovolj prepričljiv motiv za nostalgijo.

 

Z nobeno izjemo nanj ni reagirala slovenska publika. Čeprav (pre)nekateri ob prvi omembi imena Bryan Ferry niso imeli pojma, kdo to sploh je, so po kasnejši razlagi vsi poznali njegove legendarne pesmi, kot so Avalon, Slave to Love, … In ravno zaradi večje prepoznavnosti med starejšo publiko je na ljubljanskem koncertu ta bila v prevladi, čeprav ne povsem. Ravno pravšnje število glasbenih ljubiteljev, ki so napolnili malo dvorano v hali Tivoli, pa je povsem zadostovalo za ne preveč masovno, bolj intimno glasbeno zabavo v Ferryjevem stilu.

 

Za uvodnih 30 minut je poskrbela primorska pevka Tinkara Kovač, ki je s svojim bandom kljub časovno krajšemu nastopu od prvotno mišljenega, s spletanjem tako starejših kot tudi novejših del, dobro pripravila publiko na nadaljevanje večera. Bryan Ferry pa je na tivolski oder stopil s svojo 10-člansko ekipo okoli 21. ure in v nekaj manj kot uro in pol dolgem nastopu predstavil glavnino svojih največjih uspešnic. Da za njim še vedno pogledajo marsikatere ženske oči in da kljub nekaj več kot 60-letni starosti še vedno ni odpisan, je bilo jasno takoj. In da je njegov največji adut zabavati zaljubljence, tudi.

 

Sicer bi pretiravali, če bi rekli, da so bili na koncertu samo iskalci romantičnih melodij in pari, je pa res, da so v večji meri prevladovali. K prijetnemu vzdušju in magiji večera so pripomogle še raznobarvne lučke, ki so k Ferryjevim melodijam prav dobro sodile. Odlična spremljevalna skupina, katere posamezniki so se v preteklosti kalili tudi po drugih glasbenih zasedbah (npr. Pink Floyd, The Smiths, …), ki je pripomogla k izpeljavi dobre predstave, več kot očitna pa je bila tudi njihova odrska natreniranost in izkušenost (z izjemo mladega kitarista). Mednje pa sta prav dobro sodili tudi spremljevalni vokalistki. Tako smo lahko prisluhnili nepogrešljivim Slave to Love, Love me Madley, The In to Love, Don't Stop the Dance, Lenninovi Jelous Guy in drugim. Nenazadnje pa je predstavljal tudi najnovejšo ploščo, v letošnjem letu izdano Dylanesque, priredbe pesmi Boba Dylana, med katerimi je bilo v živo zagotovo najlepše slišati legendarno Knocking On Heaven's Door.

 

Navdušeni zbrani publiki je po koncu namenil še dve pesmi in končal prijeten večer, ki bo morda ostal spominu ravno zaradi intimnega vzdušja in nostalgije.