Letošnje leto nam je Festival Ljubljana postregel s t.i. jagodnim izborom Braneta Rončela. Jagoda med ljudstvom nekako velja za boljši sadež, kot sinonim za fineso in omenjeni termin nam je ponujal prav to: jagodni izbor aka 'finest selection'. Če sta se prva dva koncerta po izboru Braneta Rončela dogajala na grajskem dvorišču, se je zadnji koncert dogajal na dvorišču Križank. Zakaj v predverju ne vem, ugibam lahko, da nastopajoči glasbeniki v slovenskih krajih niso preveč znani, ali pa je temu botrovala precej visoka cena vstopnice. Kakorkoli že, nekaj pred 21.00 so na oder prišli iz moje strani neverjetno težko pričakovani Yerba buena!

Skupina je nastala v nederjih New Yorka, mesta, ki mu brez kančka vesti nadanemo naziv pionir kozmopolitanstva. In ob takih predispozicijah sledi le eno, ljudje se srečujejo, pomešajo in izmenjujejo, z njimi pa se meša tudi vse ostalo. Na teh temeljih je nastala 'Dobra trava', kar ni nujno termin za marihuano, ime so namreč na različnih koncih sveta nadeli različnim zeliščem, v nekaterih predelih Španije tako imenujejo tudi meliso.

Šest dobrih travic je prišlo na oder in začelo s skladbo iz njihovega prvenca President Alien, ki so ga na police založb lansirali že leta 2003. Publika, ki se je do tedaj sramežljivo zadrževala ob strani je le počasi začela kapljati pred oder. Koncert se je po nekaj skladbah popolnoma razživel, Yerba buena je za zadovoljstvo poskrbela tako s preigravanjem uspešnic iz prvega, kot tudi iz novega albuma Island Llife, predstavili pa so tudi hit iz filma Dirty dancing 2 Guajira. Na odru so bili poleg ustanovitelja skupine in znanega producenta Andres Levina, ki skrbi za kitarski zvok in elektroniko, še karizmatična pevka Lleana Padron, upanja poln violinist Alfredo de la Fe, basist Panagiotis Andreu, tolkalist in povzročitelj prenekaterega ženskega vzdihljaj Pedro Martinez ter bobnar Skoota Warner Orris. Glasba, ki nastaja izpod rok in glasilk omenjenih, za sabo pušča nemir in hrepenenje, je balzam za slušno in zdravilo za očesno čutilo. Njihov nastop je prepričal vse neprepričane. Poleg neverjetnega občutka so nam podali še kar nekaj solo vložkov posameznih inštrumentov. Med nami pod odrom je zasoliral violinist, pretresel nas je solo treh tolkalistov, zablestel je basist in še bi lahko naštevala.

V zadnji skladbi Bellydancer so na oder privabili precejšnje število ljudi, tako žensk kot tudi moških, ki so dokazali, da znajo z boki tresti tudi hladna evropejska plemena. Bravo vsem! Ob vsem tem je oder izgledal tako fenomenalno, kot le stežka doseže kak glasbenik. Po Bellydancerju se je skupina, na veliko žalost poslovila brez bisa.

Zaključek jagodnega izbora je padel v roke Leninu. Brazilskega kitarista in pevca, ki ga postavljajo ob bok v Evropi bolj znanim Gilbertu Gil-u, Caetanu Velosu in drugim, spremlja rockovski zven prepleten z glasbenim izročilom severovzhodne Brazilije. Na tokratnem koncertu so ga spremljali še Jr Tostoi na kitari, Guila na basu, Pantico Rocha na bobnih, Altair Martines na trobenti, Aldivas Ayres na pozavni in Ze Canuto na saksofonu.

Po 40 minutni pavzi smo ga končno dočakali. Lenin je brezdvoma dokazal, da je odličen kitarist. Na odru je sicer deloval precej skromno in sramežljivo, kar mu s prepričljivo zasedbo, ki ga je spremljala, ne bi bilo treba. Tudi komunikacija s poslušalstvom je bila skoraj nična pa še takrat je v glavnem sestala zgolj iz Thank you. V enoinpolurnem koncertu nas je Lenine sicer prevzel, težava je bila v tem, da je nastopal po zelo eksplozivni skupini. Kdor Lenina pozna, je to tudi pričakoval, zato smo prenekateri potiho upali, da bodo Brane in ostali to upoštevali ter nam postregli v obratnem vrstnem redu. Ampak je že tako, da je glasbena kilometrina bolj pomembna, kot tempo, kar se je več kot izkazalo na tem koncertu. Če bi bilo obratno, bi bil to definitivno koncert leta!

Tekst: Tjaša Janovljak