vstopnina: 1800 – 4200 SIT

 

 

Ob njenem prihodu na oder je dala vedeti, da se, oborožena s kitaro in rdečim dežnikom, vrača na slovensko glasbeno sceno, med ljudi, na koncertne odre, v tistem trenutku med njeno publiko, obiskovalce Gallusove dvorane v ljubljanskem Cankarjevem domu. Ob deževanju srebrnih konfetov in zvokih dežja se je torej pričela pravljična Tinkarina aQa.

 

Po vrnitvi nekaj plošč nazaj, na »Ne odhaja poletje«, je prišel čas za nagovor tokrat presenetljivo na dvorano s še veliko prostimi sedeži. Kljub mojemu razočaranju nad obiskom, se na srečo kasneje vsaj strahovi o medlih odzivih niso uresničili. Še vedno pa mi ni jasno, kaj bi ljudje pravzaprav radi. Po eni strani so željni nove glasbe, koncertov, kulturne hrane, po drugi pa priviligirajo vse veselice, kjer je vstop prost in jih zabava n-ta različica neke zlajnane popevkarice.

Karte za Cankarjev dom, ki vendar je hram kulture, in za svojo ceno tudi nekaj ponudi, le niso bile tako pretirano drage, da si jih nek povprečen koncertoljub ne bi moral privoščiti.

 

V nadaljevanju sta sledili pesmi »Znam živet na tleh« in prva O-ranžna uspešnica »Med zemljo in zrakom«, ki je v istem prostoru odmevala dobra tri leta nazaj.

Kot prva z nove plošče je v živo še bolj prepričljivo izzvenela »Ujeti svet«. Po »Zmajih«, pa smo, na žalost, izvedeli, da je za ta večer napovedani gost Andrej Trobentar, ki tudi gostuje na aQi, zbolel. Če ne drugega, se je vsaj za pokušino odvrtel del »Faetona«, ki sta ga s Tinkaro posnela skupaj.

 

Po »Od zvezd pijan«, novi »Wolf's Eyelash«, pri kateri se je bendu na tolkalih pridružil še Mitja Stropnik, »Slepi sreči«, in prav posebni »Grem«, ki je prva pesem, za katero je pevka sama napisala besedilo, in v nežni različici domuje tudi na mednarodnem projektu Enigma, je bila publika že pripravljena na gosta Bungara.

Sivolasi šarmer, večkratni zmagovalec sanremskega festivala, ki je v Italiji izredno priljubljen, in zelo cenjen avtor, je pri najnovejši plošči prispeval dve pesmi, ki sta bili predstavljeni tudi na ta večer. »She« in lepa »Zrak« sta Bungara povedli v nek prav poseben feeling, ko je pričel malo eksperimentirati, sicer nam ni bilo najbolj jasno, kaj poje, pa nam je potem Tinkara razložila, da o travnikih. Je pač takšen improvizator, da je v svoje dogajanje spretno vpletel še Tinkaro in njeno flavto, in dejansko mu je uspevalo, pa četudi je pel … o travnikih.

 

»Ko bo prišel« in na naše presenečenje posneti pozdrav Iana Andersona (Jethro Tull), je zopet spomnil na enega prejšnjih koncertov, The place 2 B, ko je tudi on stal na istem odru. Kako primerno je tudi sledila istoimenska pesem.

 

Sama sem se najbolj razveselila rdečega »Spezzacuorija«, ene tistih pesmi, ki ti ostane nekje v podzavesti, in te hkrati predrami in spomni, koliko slabega lahko prinesejo lepe stvari.

Prav zagotovo pa so najboljšo krstno uprizoritev doživele »Hijene«, pri katerih se, po pevkinih besedah, ne spodobi stati. Zanimivo, da je Cankarjev dom brez oklevanja poslušal njeno »zahtevo« in tisto sedenje, ki ga na koncertih sama nekako ne razumem najbolje, je bilo pozabljeno.

 

»Še tam ne«, in zanimiva predelava »Down Under«, avstralskih Man At Work, ki je mimogrede, (morda) edina res znana svetovna skladba, ki vsebuje elemente flavte.

Na poseben način vse takšne priredbe (tudi Hendrixova "Little Wing" s prejšnje plošče) zvenijo zlasti zato, ker moški vokal nadomesti ženski, ki lahko v interpretaciji pesmi naredi pravo pozitivno zmešnjavo.

 

Za konec še »Lahheeiyyee«. Po tem pa še bis, sestavljen iz »S tabo«, »Vetrom z juga« in čisto zadnjo akustično različico »Ujetega sveta«.

Pohvaliti gre raznolikost izbranih pesmi (sama sem sicer pogrešala "Movydo"), malo manj pa še ne tako uigrani spremljevalni bend. Na čase sta medlo in neusklajeno delovali tudi (novi) backvokalistki, ki potrebujeta še nekaj časa, da se bosta na odru počutili bolj domače.

 

Po začetnem razočaranju nad obiskovalci koncerta se je torej večer končal prav fino.