Perpetuum Jazzile so koncert začeli s Čudno nočjo. Tako je naslov tudi njihovi pravkar izdani plošči, ki so jo na tem koncertu tudi promovirali. V tem prvem delu nam je ta, nekaj manj kot štiridestečlanki zbor, ki ga vodi Tomaž Kozlevčar, postregel še z jazzovskimi priredbami pesmi Stevieja Wonderja in tistih v stilu bossa nove, pa s slovenskimi in tujimi jazzovskimi popevkami in klasikami za konec tega dela pa tudi Brez besed/Eres tu. Avtor originalne verzije te pesmi je Mojmir Sepe, nekaj let kasneje pa so jo delno predelali Španci in z njo zmagali na Evroviziji, tokrat pa smo slišali združeno verzijo, z dodanim angleškim delom.

Po približno petinštiridesetih minutah je na oder že prišel ukrajinski sekstet Mansound. V prvem delu njihovega nastopa smo bili deležni nekaj slovanskih ljudskih pesmi, ki so jih odeli v jazzovsko preobleko. Občinstvo jih kar ni spustilo na polurni odmor, vse dokler se niso še tretjič vrnili na oder in obljubili, da res še pridejo nazaj.

Za pesmijo mešanega kvinteta iz Perpetuum Jazzile, kjer je z njimi nastopil tudi prvi gost, pianist Blaž Jurjevčič, so spet prišli na vrsto Mansound. Tokrat so bili na vrsti večinoma jazz standardi. Pri eni od pesmi jim je uspelo v izvedbo vključiti tudi občinstvo. Precej čuden občutek, ko se zaveš, da celotna Gallusova dvorana poje triglasno. Jazz standarde so prekinili tudi z na prvi posluh popolnoma neprepoznavnimi Beatli, za konec pa še Time To Say Goodbye.

Spet so bili na vrsti Perpetuum Jazzile s še več gosti. Ne zameri mi, ki jo v izvirniku izvajajo Leeloojamais, jim je pomagal izvesti 6pack Čukur, z Alenko Godec so zapeli njeno Mesto sanj, pri Joyfull Joyfull pa jim je spet na pomoč priskočil velenjski rapper. Za konec sta bili na vrsti še balada Samo nasmeh Jožeta Privška in Wonderjeva pesem As.

Na koncu sta obe vokalni zasedbi združili moči in nam privoščili še zadnji dve skladbi.

 

Občinstvo je enostavno moralo biti zadovoljno s triurnim koncertom. Če se pri praktično vsaki glasbeni prireditvi, da najti kakšno šibko točko, temu v tem primeru ni tako. O sami izvedbi niti ni treba izgubljati besed, saj je bila brezhibna in nalezljivo energična. Obe skupini delujeta kot celoti, kljub temu, da imata tudi izjemne soliste. Morda bi bilo, namesto njih, potrebno izpostaviti predvsem ritmično hrbtenico slovenskega zbora, Saša Vrabiča, beatboxerja, ki prepričljivo nadomesti vsakršna tolkala.

Razprodana Gallusova dvorana je bila vseskozi izjemno razpoložena. Publika je bila izjemno hvaležna in je izvajalcem jedla iz roke. Gotovo bi dvorano lahko napolnili še enkrat, pa bo to zaradi obveznosti pevcev naslednji dan, moralo počakati do naslednjega leta, ko se lahko nadejamo ponovne Vokalne Xtravaganzze, najbrž s spet izjemnimi gosti iz tujine.

 

Brez dvoma koncert, ki si svoje ime res zasluži.