Mežica, 1.4.2006

300.000 V.K.:Titan - Transplanetary Symphony - ko se ob besedno zvezi negativna utopija sprašuješ, kje je utopija

Vsake toliko časa se razni umetniki in tisti, ki bi to radi bili, podajo razveseliti in morda tudi razsvetliti ljudi celo izza meja naše male prestolnice. V petek je takšen dogodek privabil prgišče še nedeklariranih avanturistov skoraj do bivališča kralja Matjaža, vendar tokrat ne pod Peco, ampak kar v njeno podzemlje, kjer so pridni škratje izkopali rove, ki se jim zdaj reče rudnik svinca in cinka Mežica. Tam je namreč bilo obljubljeno potovanje v vesolje, natančneje na Titan, Saturnov največji in najzanimivejši satelit, katerega karakteristika je tudi, da je zelo podoben Zemlji. Odprava v Saturnovo orbito je bila zamišljena kot vizualna in glasbena komponenta, vse izpod rok talentiranega in vsestransko dejavnega Dejana Kneza, bolje poznanega kot člana skupine Laibach, našega najprepoznavnejšega izvoznega artikla, poleg Žižka seveda.
Po vijugasti in dolgi poti smo dospeli na kraj dogodka, kjer so nas prijazni delavci obvestili, da moramo zaradi varnosti nositi potrebno opremo v obliki čelade in pelerine. Nato smo se nagnetli v majhne pokrite vagone, ki so nas 15 minut dostavljali do rova, kjer se je odvijala predstava. Vse je izgledalo zelo vzpodbujajoče, 2 projekcijski platni, mešalni pulti, dobro ozvočenje, rovi naokrog. Najmanj smo v ta koncept »pasali« prav mi, ki smo z našo prisilno uniformiranostjo fluorescentno oranžne barve banalizirali visoko leteče zastavljen večer, ki je nastal, kot eden izmed projektov NSK in Laibach. Po dveh urah sedenja in gledanja ter poslušanja pa je bilo treba revidirati začeten vtis, kajti od napovedane negativne utopije je ostala le beseda negativno.
Cela kalvarija se je začela s tem, da nihče ni vedel, kdaj se je začela. Nekaj se je začelo pojavljati na platnih skoraj uro po našem prihodu, glasbo je bilo slišati že prej, naš gostitelj pa se je ves ta čas veselo sprehajal naokrog, kot da smo v njegovi dnevni sobi. Ko smo nekako ugotovili, da se je menda začelo, tudi to ni pomenilo, da ekipa, ki je pomagala ta večer realizirati, ne bo hodila za projekcijskimi platni in nam kvarila vizualni del s svojimi sencami. Seveda smo si vsi oddahnili, da za uspeh tega večera nihče ni prodal sence hudiču, čeprav grdo rečeno ne bi bilo škoda, če bi jo. Kajti potovanje na Titan je bilo mučno, agonično, klavstrofobično, črno-belo, grozeče. Če je svetla točka glasbenega dela zvok cerkvenih zvonov to tudi nekaj pove.Treba je omeniti, da je bil projekt zastavljen kot nekakšen hommage izredno težki in dolgoletni Cassini-Huygens misiji, ki ji je po sedmih letih uspelo dospeti do Titana in raziskati od metana razbrazdano površje. Projekcija je bila odlična, visoko kakovostna ter ena boljših, vendar v kombinaciji z glasbo, ki se je začela z ženskimi kriki à la Psiho – tokrat z izvenzemeljskimi niansami – nekaj najbolj morečega, kar je bilo videti in slišati v zadnjem času. Pač tipičen sindrom nekaterih slovenskih umetnikov, da je pri pravi umetnosti potrebno trpeti, ne razumeti in iti malce jezen in zmeden domov.
Publika je sedela tam, lačna kruha in iger, dobila pa je satelite in telekomunikacijo ter sram, ker je ploskala, ko še ni bilo konec. Kajti tu ni bilo ničesar oprejemljivega. Ne začetek, ne konec in ne sredina. Vse je bil le »slab trip« izvajalca, ki pa bi ga lahko za začetek predstavil škratom v rovih, mogoče bi vsaj oni razumeli.

Nina Hanželič