Simple Minds / Hala Tivoli, 8.4.2006

Glasbene enciklopedije Simple Minds uvrščajo kar se zvrsti tiče v new wave/rock. Pa naj bo tako. Ta zasedba, ena najuspešnejših, kar jih je kdaj prišlo s Škotske, je svoj prvenec »Life In A Day«  izdala že »daljnega« leta 1979, v soboto pa so v sklopu turneje »Black & White Tour«, ki se odvija v podporo najnovejšemu studijskemu izdelku »Black & White 050505«, obiskali Halo Tivoli in pokazali, da so v res izvrstni formi.

Naj najprej namenim nekaj stavkov organizaciji, ki je tako »smrdela«, da tega preprosto ne morem zaobiti. Varnostne službe so opravile zelo slab posel. Na forumu sem že imel možnost prebrati o slabi izkušnji z agresivnimi varnostniki. Sam nisem mogel verjeti, ko mi je eden od njih iz roke izpulil plastenko z vodo in ob mojem protestu vztrajal, da ta pač ni dovoljena v dvorani. Halo model!!! To je nezazlišano! Velika kritika Hali Tivoli. Ne dovolite mi sploh začeti o nepopisni gneči, ki se je ustvarila v baru, prek katerega se pride v dvorano. Aha, zdaj mi je šele jasno, zakaj ne vode. Ampak jaz sem študent, nimam denarja, ne morem si privoščit take zajebancije. Kriminal!

Simple Minds, naj bi vedno bili bend, katerega največja ambicija je dobro »live« muziciranje. Kot se je dalo prebrati v brošuri, ki je bila menda na voljo na kraju dogodka in je bila izdana kot »merchendise« za aktualno turnejo: »Because after having “plugged in and switched on” for the first time, as well as witnessing the shock and sensation derived from the thrills of doing just that, there genuinely was no turning back to however life was previously. From then on all we wanted to do with our lives - was to be in a great live band«. Pravkar navedeno se vsekakor pozna, ko gledaš in poslušaš zasedbo na odru. Izvedba je do popolnosti profesionalna, napak ni. Tudi performans je dovršen, ni ravno neko koreografirano čudo, vendar pa je očitno, da so sposobni vzpostaviti pristen stik s publiko. Njihova glasba tudi ni tista, ki bi glasbenikom dajala možnost raziskovati in razkazovati svoje talente do najglobljih tehničnosti, a vseeno na trenutke postrežejo s kakšnim finim detajlom v obliki naprimer izjemnega bobnarskega izpada in podobno. Jim Kerr in Charlie Burchill (oba ustanovna člana) sta s preostalo zasedbo na odru odigrala zelo spodoben set hitov in tudi »malo manj hitov« (lepo razmerje novejših in starejših pesmi), vrhunce je koncert seveda dosegel ob izvedbah komadov, kot so »Don't You (Forget About Me)«, »Belfast Child« in »Alive And Kicking«. Odigrali pa so tudi par skladb, v očitni, malenkost bolj izzivalni maniri, pri katerih se je občinstvo precej izgubilo. V celotni podobi koncerta je bilo lepo videti vpliv, ki so ga (ga imajo še) Simple Minds imeli na sodobno pop rock glasbo, od U2 do Coldplay. Presenetljivo zame je bilo dejstvo ne prav velike množice ljudi. V primerjavi z nedavnim koncertom Lou Reeda v isti dvorani, je bilo za publiko namenjenega več kot pol manj prostora. Nekje med dva in tri tisoč ljudi. Če to primerjam z navalom na koncerte, ki ga Simple Minds doživljajo po nekaterih drugih evropskih mestih se mi zdi ta številka precej nizka. V Luxembourgu na primer, so že več mesecev vnaprej razprodali ne enega, ampak kar več koncertov. Nekoliko sem bil razočaran nad osvetljavo, ki je bila sicer precej spodobna, vendar pa bi ob napovedih, ki so služile promociji koncerta, preprosto pričakoval več, medtem, ko je ozvočenje glede na dvorano povsem zadovoljilo moje apetite.

Kar se tiče publike, sem bil malenkost razočaran. Vzdušje ni štimalo. In ne verjamem, da so bili za to krivi škotski rockerji. Res je, da so med koncertom padli v energičnosti in zagnanosti, vendar po je po mojem mnenju za to kriv čuden odziv publike. Saj publika je uživala, ob bolj znanih komadih zapela in prižgala vžigalnike, a je kljub temu nekaj manjkalo. Veste ko vam nekdo reče, ali pa vi rečete nekomu: »Men drugač rock ni, ampak Coldplay so pa kul!«. Morda ima to kakšno vezo. Meni so nekateri ljudje izgledali, kot da so tisto črno usnjeno jakno privlekli na dan iz zaprašene omare, za posebno priložnost, za koncert, da bi zgledali bolj v skladu z večerom. Morda se motim. Pa tudi če se ne. Saj tak pač je ta svet.

Moje mnenje je, da bi Simple Minds, ki tako ali tako nimajo kaj izgubit, lahko kot bend, ki je zelo vplivan s strani elektronske glasbe (Kraftwerk…), dandanes bolj eksperimentirali in se pozabaval s kreativnim procesom. Nekako mi je tudi malenkost tuje to zvezdniško mirovništvo, ki ga prakticirajo s hipijevskimi gestami dveh prstov na roki, sicer sem prvi v vrsti za rockerski protest in politično agitacijo, vendar pa se mi včasih zdi to kar danes delajo nekateri zvezdniki neokusno. Nekako mi je žal, da te recenzije nisem prepustil komu drugemu, ki bi lahko bolj vživeto opisal koncert, kajti sam niti nisem tak navdušenec nad Simple Minds. Celota dogodka se mi je zdela nekoliko brez duše!

Setlista:

1. Stay Visible
2. Home
3. Love Song
4. Book Of Brilliant Things
5. See The Lights
6. Big Sleep
7. All The Things She Said
8. Waterfront
9. Hypnotized
10. She's A River
11. Underneath The Ice
12. Someone Somewhere in Summertime
13. Speed Your Love To Me
14. Don't You (Forget About Me)
15. Belfast Child
16. Different World (Taormina.ME)
17. New Gold Dream
18. Stranger
19. Alive And Kicking

Žiga Pucelj

foto: Bojan Okorn