Slovenske Konjice / Kulturni dom, 18.2.2006 ob 20h
Pred dvorano, ki sprejme natanko 360 ljudi, je bilo polno že več kot eno uro pred koncertom. Veliko je bilo tudi takih, ki si vstopnic niso priskrbeli pravočasno. Mogoče majhna konjiška dvorana ni bila najbolj primeren prostor za tak koncert. Po besedah organizatorjev pa je pač bila, saj tak koncert zahteva intimno vzdušje, ki ga lahko zagotovi le majhna dvorana. In kot smo videli kasneje tudi sami, so imeli prav.
Že sama scena, ki so jo z navdihom Vincencovih sorodnikov postavili mladi iz Konjic, nam je nakazala, da bo šlo za poseben večer. Otvorila ga je mala rdečelasa Katja, ki je na simpatičen način nagovorila občinstvo in požela bučen aplavz in kar nekaj smeha. Ko je zaradi igranega negodovanja iz zaoderja pobegnila z odra, se nam je najprej predstavil Vincenc Strnad z dvema solo izvedbama (What a wonderful world in Moondance), pri čemer mu je pomagala bela miška v robu njegovega cilindra. Nato so se mu na odru pridružili še trije pevci, a’capella instrumentalisti, in tri solo pevke, vsi skupaj pa so se predstavili s skladbo Don't worry be happy. Vse tri pevke so se nam predstavile tudi s solo nastopi. Prva nas je navdušila Barbara Mratinkovič z Laurin Hill - Ex-factor, nato Bojana Bergant s skladbo Indie Arie - Can I walk with you in kot tretja Eva Verdev z Bjork - It's oh so quiet, Vincenc pa je povezoval program in tudi sam pomagal pri petju.
Pri povezovanju in napovedovanju solistk je bil sicer precej zmeden, ampak nas zaradi kvalitete slišanega to niti ni motilo.
Za konec uvoda se je Vincenc predstavil še s spremljevalno glasbeno zasedbo, tokrat “pravih inštrumentov”, ki so jo sestavljali Samo Šalamon na kitari, Matej Horvat na bobnih in Gašper Gantar na basu, kar je bil mogoče najmanj posrečen del celotnega večera.
Celoten performans je naletel na izredno odobravanje publike, vendar pa smo vsi čakali samo še na Naturally 7. Še preden so zvezdniki večera dejansko stopili na oder, je dvorana ponorela. Večina obiskovalcev je predstavljala poznavalce in fene skupine, seveda pa je bilo tudi nekaj nepoznavalcev. In napetost je rasla. Prvi takti, ki so jih še iz zaoderja izvabili iz svojih glasilk, so povzročili, da je v dvorani završalo. En za drugim so počasi prihajali na oder in dodajali glasove, vsak nas je presenetil in vsak je požel veliko odobravanja s strani publike.
Uro in pol dolg program, sestavljen iz avtorskih pesmi in predelav nekaterih pop uspešnic različnih avtorjev, nas ni niti za trenutek pustil normalno dihati. Spoznali smo nastanek skupine ter videli kopijo njihovih prvih nastopov, ko so še peli brez monitorjev in s samo enim mikrofonom. Navdušile so nas izvedbe komadov Sit back and relax, BMG – be my guest, Bless this house, Broken wings, Say you love me, Amazing grace in druge. Podali smo se v sobo bratov Thomas, kjer sta kot desetletnika oponašala Simona in Garfunkla in potem slišali še komplet v izvedbi celotne zasedbe.
Kvalitetno oponašanje različnih vrst instrumentov, na momente tako dobro, da smo iskali glasbenike v ozadju odra, je bilo prepleteno s šaljivimi zgodbami in pozivanjem publike k še bolj glasnim aplavzom.
Zelo čustven in z vero v boga nabit program cerkvenih pevcev, ki so svoje talente odkrivali čisto slučajno in se šele nato odločili, da postanejo to kar so danes, simbol a’cappella petja. Ko smo na koncu vstali in pomagali s petjem, smo se počutili kot del velike a’cappella družine, pa čeprav smo ponavljali le tri tone. Seveda nismo pustili, da bi odšli brez bisa in dobili smo še “bobnarski” solo nastop.
Po koncertu so fantje prišli med ljudi na hodniku ter podpisovali vstopnice in plakate s koncerta, se slikali z obiskovalci (zlasti obiskovalkami), se zahvaljevali za lepe besede in se rokovali z vsemi.
Domov smo odšli popolnoma navdušeni in z željo, da se koncert čimprej spet ponovi.
Dr. Ejtsch
foto: Manca Gašpirc
pošljite èlanek
verzija za tiskanje
