Po sredinem koncertu Hepe smo na naše uredništvo prejeli nemalo navdušenih kritik in pohval. Med kopico prejetih mailov, polnih superlativov in čestitk, pa se je znašla tudi naslednja ocena koncerta. Zaradi visokega proznega jezika in kredibilne glasbene analize Hepinega koncerta smo se odločili, da vrhunsko recenzijo delimo tudi z vami ...
Tisti, ki ste že poznate Hepo, veste, za kaj gre, ostali pa se boste morali pridružiti množici zadovoljnih oboževalcev na katerem od naslednjih koncertov, objavljenih na spletni strani www.listen.to/hepa (Tur-NE-JA)

Uredništvo RockOnNet

foto: Bojan Okorn

Vsebina pisma:

Sreda mi je kot nalašč za obiskovanje prumocijskih kuncertov v Orto baru. In kadar izda novo pločšo še slovenski band, sem vedno zraven pr premierni pressdavitvi. Tokrat so se nam presstavljali mlado-stara krajnska zasedba Hepa s svojim prvenceljnem z naslovom »Glasba za ušesa«. Prišel tja sem ob 17.30. Prve pol ure sem čakal, da se je lokal sploh odperl. Ko pa so odvrli lokal, sem nekaj časa še stal na mrazu in prišel do sklepa, da bo najmodreje, če vstopil bi. Najprej sem si privočil nekaj pijač spodaj v baru, kjer sem si ogledoval tudi videospode omejnene spukine, nato pa sem si privočšil še več pijač. Pijačče sem si privoščevaval vse dolkler se niso oziromaa so se z vrha zaslišali prvi akordi? sem se pa želel hotati zgužvati tik pred oder. Ni mi uspelo. Do odra sem sicer prišel, ampak brez gužvanja. Pri 3:22 tretjega komata me je prijelo na strnišče, ki pa je bilo zaserjeno, zato sem šel odtočit kar na spodnjega. Vrnil sem se ob 23:15:29 in si naročil pivo. Potem sem začel opazovati stoječe poleg mene. Najbolj je mojo prozornost pritegnila damadonna, ki ji imena nisem uspel prebrati iz potez obraza. Oplazil pa sem tudi veliko število mojih sokolegov iz novinarskih vod; takodajci sem torej skleknil, da ne bom veliko pisal o naspotu in izvedbi koncerta, ker želim imeti origanalen prispot in razpazneven still pisanja. Ob 23:31:39 sem se začel sikirikati, kaj naj jutri rečem šefu v službi, saj sem videl, da mi ne bo zneslo. Odločil sem se, da grem rajši kar domov, pa sem se že po petih krokarih zaletel v poskakljajočega pevca skupine. Nisem si upal mimo njega, ker je pel nekaj o strahotah in grozotah, pa sem se zbal, da me bo zasekal s stojalom za mirkofohn. Zato sem se vrnil za šank in naročil še eno pivo.
Na srečo se je koncert nato končal, zato sem hitro popil pivo in šel domol.
Band me ni motil.

Jirži Fernandez