Tako, kot se je dokaj hitro pojavila debitantska plošča reškega glasbenega kolektiva, tako nepričakovano je iz neba padel tudi predstavitveni koncert, ki je brez posebne propagandnega pompa uspel privabiti v ljubljanski Orto klub kar zavidljivo število obiskovalcev. Temu se sicer ne bi smeli čuditi, saj ob njihovem oziroma založniškem piarovskem aparatu skoraj ni mogoče ostati ravnodušen; odmevni nastopi v lanskem letu, še bolj kot to pa predvajanje njihovega še svežega videospota »Machina« na MTV-Adria, so jih pripeljali do širokega kroga poslušalcev. Raznolikost je bila razvidna tudi na torkovem predstavitvenem nastopu, saj se je publika v veliki meri močno razlikovala od tiste, ki jo ponavadi pričakujemo na metalurških veselicah. Videti je bilo predvsem veliko predstavnikov medijev ter slovenske glasbene elite, ki si je prišla ogledat morebitni hrvaški glasbeni izvozni artikel ter se iz tega morda kaj naučiti.

Ob napovedani deseti uri je prizorišče še dobesedno samevalo, saj poleg osebja in redkih zgodnjih naključnežev tam ni bilo še skoraj nikogar. Kazalo je na že videne nelagodne prizore, ko mora band igrati samemu sebi ter zgolj peščici nezainteresiranega občinstva. Organizatorji so morali le malce potrpeti, kar se je dejansko obrestovalo, saj se je v naslednji uri dvoranica dodobra napolnila.

Fantje so zares odločni in svoj band jemljejo skrajno resno, kar je tudi neukemu poslušalcu uspelo ugotoviti takoj po njihovem prihodu na oder, ko so zapeli samplerji in ko sta zarohneli težki in močni kitari, ki dajeta celostni podobi zasedbe še največ metalskega pridiha. Produkcija je,  kakor tudi na njihovem studijskem prvencu, odlična tudi v živo, zvok izpiljen do skrajnosti, scenski nastop pa kontrolirano divji. Oder Orto kluba se je občasno zdel mnogo premajhen za živahno petčlansko zasedbo, kateri pa se mnogokrat pridruži še nekakšen šesti član v senci, ki v slogu numetalske tradicije skrbi za programiranje ter občasne percussionistične vložke, ki dajejo že tako raznoliki in razpeti glasbi džungelski pridih v slogu kakšnih Soulfly ali Sepulture. Sploh je glasba polna raznolikih, zelo širokih vplivov, ki pa jih fantje sploh ne skrivajo, ampak kvečjemu še izpostavljajo. Tako so kot dodatek svojim dvanajstim komadom odigrali uspešnico kalifornijskih System of a Down »Chop Sui«, čisto ob koncu dobro uro trajajočega nastopa pa še udarno predelavo »Old« banda Machinehead.

V avtorskih komadih pa se meša ogromno vplivov, sama struktura posameznih pesmi je dokaj razbita, žanrsko zelo raznolika, a vseeno večinoma tekoča in prebavljiva. Vse skupaj še najbolj spominja na zlate čase seattelske grunge scene in bandov kot so Alice in Chains, Stone Temple Pilots, pa nezgrešljivi Tool, vse to pa, kot rečeno, obogateno s skrajno metalskim zvokom, občasnimi jazzovskimi vpadi, osladnimi, skoraj pop napevi in celo z določeno mero domače ljudske glasbe oziroma vsaj poskusom približati se temu. Izpostaviti je potrebno energičnega vokalista Mihaela Prosena, katerega sposobnosti so res brezmejne, saj lahko v isti sapi ustvarja udarno kričeče ter visoke in čiste glasovne vpade, kateri se večkrat prelevijo v večglasno petje ob pomoči skoraj celotnega kolektiva.

Zaradi pomanjkanja programa, ki vključujoč priredbe še vedno ni dovolj dolg za band tipa Father, so bili fantje na željo navdušene, a kljub temu vse preveč statične množice, primorani ponoviti  dve svoji pesmi. Celoten nastop se je dejansko vseskozi stopnjeval, komunikacija z občinstvom se je razvijala postopoma, od zadržanega začetka, do popolnoma sproščenega in skrajno neformalnega žura ob samem koncu. Kot bi bil nastop razdeljen na resni, strogo predstavitveni del in zabavljaški zaključni, temu primerno pa je bilo tudi samo prizorišče najbolj polno prav ob koncu.

Father z založbo Dallas ter MTV Adrio napadajo tuje trge, kljub temu pa se kakšna odmevnejša turneja še ne obeta. Spomladi sledi le nekaj nastopov na področju Slovenije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine, tako da veliki bum še prihaja, če sploh seveda. Znano je, da mnogi bandi iz obrobja, kamor prostor bivše skupne domovine vsekakor sodi, ostanejo nezanimivi za bogata zahodna tržišča, kar mnogokrat vzame moč in voljo do ustvarjanja. Zlasti pa to velja za pretežno mainstreamovsko naravnane zasedbe, ki ne pripadajo nobeni določeni sceni ali celo subkulturi; Upajoč, da se reški Father, ki so se do plošče prebijali dolgih pet let, ne bodo utopili v tem trendu, čakamo prihodnje nastope in posnetke.

Miha Colner

foto: Miro Majcen