Posthuman; Škofja Loka / Pri Rdeči ostrigi, 19.11.2005
Ali ni zanimivo, da nam dandanes socialna pokveka odpira poti k razmišljanju o sprevrženosti aktulne družbe; z dobrim šovom je to kajpak lažje. »Šovmenovstva« Marilyn Mansonu ne moremo očitati, in prav to je bistven dejavnik, ki mladino privablja na bistro zastavljene odrske ekspedicije. Čeprav o njegovi psihološki noti in vplivu na lahko vodeče občestvo lahko razglavljamo po dolgem in počez, je njegov nastopaški talent nesporen. In tu nastopijo posnemovalci.
Jasno je bilo, da bo tudi genij sodobne glasbene manipulacije kmalu dobil svoj odsev, zakrinkano druščino, ki se mu bo poklonila na prav poseben in laskaven način. V škofjeloškem klubu Rdeča ostriga smo bili priča takim zanesenjakom, in očitno so po svojem vzorniku prevzeli tudi arogantnost in samovšečnost. Nič tragičnega, če koncert izpade tako, kot se šika. In v tem oziru mu ni manjkalo veliko. Dolga zamuda (ob pričetku nastopa se je ura približala na pol enih) je precej izživcirala kar presenetljivo lepo zapolnjen klub, marsikdo se je odločil tudi za predčasen odhod v toplo zavetje domačega doma (hehe), a kmalu po pričetku skrbno opravljenih plagiatorjev ni bilo veliko nezadovoljnih obrazov. Glasba je, kakršna pač je, inovativnosti pri italijanski peterici pač ni, kar je samo po sebi razumljivo, kakšen pa je Marilynov godbeni izraz, pa vsak ve zase; lahko bi razglabljal o vodenosti in oporečnosti njegovih stvaritev, a na tem mestu to ni tako pomembno.
Zanimivo je bilo vendarle videti sposobnost in pripravljenost skupine zahodnih sosedov, ki so z ustrezno mimiko, vokalnimi sposobnosti vodje (karseda sličnimi slovitemu idolu) in skorajda lahkotno pretencioznostjo na odru na trenutke skorajda »zavedli« marsikaterega mimoidočega; po tej, imitatorski plati mladcem ni česa očitati. Skozi skoraj uro in pol trajajoč nastop smo uslišali pehar Marilynovih uspešnic, na čelu z odlično Fight Song, obscenima Beautiful People in Antichristist Superstar, impresivno priredbo Sweet Dreams ter seveda številne druge. Slišati je bilo »bad boya ameriške kulture« brez praske lastne ustvarjalnosti in spodrsljajev. Očitno se Italijani resnično dobro zavedajo svojega poslastva, in tega jim ne morem zameriti.
Morda pa jim lahko pretirano arogantno in zvezdniško držo, kar za skupino, ki kot parazit črpa ves glasbeni inventar in se opaja na račun ameriškega zvezdnika, nikakor ni na mestu. Neprijetno zavlačevanje s prihodom na oder ob pričetku šova, bled »wannabe stars« zaključek in obenem pritoževanja med koncertom, z roko v roki z negodovanjem nad zvokom in »varnostjo« v dvorani, česar epilog je bil neprenehno nadzorujoči (glejte si slike spodaj) varnostnik, ki je zbranim bržkone precej zbijal z glasbo pridobljeno energijo, in na tovrstnem dogodku zagotovo ni bil predmet poželenja.
A kakorkoli že, dobri plagiati dobrih nastopačev bodo praviloma vedno zabavni, in Posthuman so v Škofji Loki nedvomno opravili dobro delo; istočasno pa poskrbeli, da je v Ostrigo še kdaj tudi prijetno zaiti. Še več takih večerov!
Gašper Pirc
foto:
1-12: Bojan Okorn,
13-23: Manca Gašpirc
pošljite èlanek
verzija za tiskanje
