Dog Eat Dog, Partibrejkers, Res Nullius; Velenje, 28.5.2005

Da prihajajo Dog Eat Dog v Slovenijo, sem izvedel čisto po naključju. Ko smo imeli enega izmed koncertov YounGunZ toura v Velenju, sem se na vratih WC-ja zagledal njihov plakat. Sprva mi ni bilo čisto jasno kaj tam dela, mogoče ga je nalepil kak oboževalec, potem pa sem dojel, da je to reklama za prihajajoči koncert.

Na prizorišče sem, zaradi problemov s transportom, prišel dokaj pozno – ravno nekje na sredini Partibrejkersov. Zelo mi je bilo žal, da sem zamudil Res Nullius, ki jih nisem videl že od koncerta Pixies v Križankah. Dvorana je bila napol prazna, kar je pomoje posledica slabe reklame za koncert. Iz osebnih izkušenj vem, da je v Velenju težko organizirati koncerte, vendar bi lahko organizatorji bolj poskrbeli za promocijo tega koncerta. Definitivno je v Sloveniji veliko ljudi, ki bi prišli na ta koncert, če bi le vedeli, da je. Nekdo mi je sicer dejal, da je to koncert samih odsluženih zvezd.
Ko sem vstopil v dvorano, me je najprej zmotil obupen hrup. Rdeča dvorana je najbolj neprimerno koncertno prizorišče, kar ga poznam. Akustika dvorane je naravnost obupna. Kdor jo je načrtoval, je izgleda v mislih imel le rokomet. Tu sem bil na koncertu le dvakrat (prvič, ko smo snemali spot Get Up! za Elvis Jackson) in obakrat je bil sound ogaben. Vse odmeva, nikjer se nič ne sliši razločno, kar zelo kvari vzdušje. Najbolje, da se koncerte v Rdeči dvorani prepove.
Čeprav se jih je slišalo bolj slabo, so, vsaj kar sem videl, Partibrejkers korektno odigrali svoj set in se prebili skozi uspešnice celotne kariere. Nekih deset obiskovalcev je vidno uživalo in sodelovalo, medtem ko so ostali bolj nemo opazovali. Ko sem se uspel prebiti bližje, so bili že pri svojem zadnjem komadu.

Dog Eat Dog so eni izmed mojih omiljenih bendov iz mojih osnovnošolskih/srednješolskih dni. Imeli so tri velike hite in nekaj dobrih singlov, ki so jih v Evropi za tri leta napravili velike zvezde. Tako velike, da so celo osvojili MTV Europe nagrado za breakthrough artista, ter premagali Weezer in Alanis Morrisette in da so lahko v letih 1995, 1996 in 1997 polnili velike štadione. Za svoj velik uspeh se lahko najbolj zahvalijo pokojnemu Jam Master Jayu, ki je remixal njihov (kasneje) največji hit No Fronts. Žal pa jim to nikoli ni uspelo doma, v Združenih državah, kjer jih še danes nihče ne 'jebe'. Nekako so se izgubili po letu 1999, ko so izdali album Amped, kjer pa je bil edini dober komad Expect The Unexpected. Tako se je za njih zgodilo nepričakovano – album je bil slabo sprejet, posledično slaba prodaja in tako so se morali raziti s svojo založbo. Ta je potem izdala nekakšne prisiljene Greatest Hits, od katerih je pol komadov nekih remixov. Od tedaj se v medijih pojavljajo bolj redko, izgubili so nekaj članov, čeprav še vedno neumorno koncertirajo. Menda sedaj snemajo nove stvari in čakajo na nov record deal. Good luck!
Da so prišli na oder je bila potrebna še tonska in ozvočevanje bobnov, ki pa so ga opravili rekordno hitro. Čeprav še vedno ne vem zakaj je to potrebno. Sound je bil za razred boljši kot prej, vendar še vedno slab.
Prva stvar, ki sem jo opazil je, da so od nekdaj 7-članskega banda, ostali le še štirje. Nič več saksofonov, nič več trobent. Občasno se na odru pojavlja še dva roadija, eden kot tolkalec, eden kot backvokal. Ko jih vidiš, ti je takoj jasno, da so to ljudje, ki obvladajo, da so na sceni že dolgo časa, vendar pa opazno manjka nekaj. Brez pihalne sekcije niso več tisto kar so bili. Celoten čas koncerta sem razmišljal, da bi bilo 100x bolje, če bi nastopali v kakšnem manjšem prostoru, kot naprimer Gala Hala. Zvok bi bil neprimerno boljši, prizorišče polno, vzdušje in vtis pa tolikokrat boljša.
Kot sem že rekel, se jim vidi, da obvladajo svoj posel, da ga ljubijo in da točno vedo kaj vžge pri njihovi publiki. Vedno so poskrbeli za svojo publiko. Nekoč se spomnim, da so pred prizoriščem koncerta organizirali garažo za skejte in kolesa. Tokrat so reševali svojega fena, ki je hotel na oder, pred varnostniki. Uglavnem, imajo tistih pet, šest hitov, ki jih večina pozna in na katere se vsi razmetavajo, vendar pa je to vse kar lahko ponudijo. Vzdušje je skakalo od totalnega navdušenja do strmih padcev. Tisto peščico novih komadov, ki jih igrajo, bi bilo bolje, če bi jih izpustili in nam tako pustili boljši vtis. Na koncu, ko so prišli na oder za bis, mi ni bilo več jasno kaj bodo igrali, ker so porabili že vse svoje hite.
All-in-all ne morem reči, da je bil slab koncert, a je bil daleč od njihove nekdanje veličine. Ne vem kaj je naslednji korak za Dog Eat Dog, vendar upam, da me bodo nekoč prijetno presenetili.

Jani Černe

foto: Gašper Pintarič - Pinč