Metelkova / klub Gromka, 18.12.2004

Od vseh strani vate bolščijo naprej zasukane pričeske iznad črnih leder jaken – to je bil prvi vtis vsakogar, ki je včeraj po 21. uri stopil v klub Gromka na Metelkovi. V prvo tako pojavo si se zaletel že ob predaji karte in sicer v basista slovenske surfarske skupine The Bananas (prav glavni kitarist Bitch Boysov je člane skupine The Bananas seznanil z surf glasbo še kod njihov učitelj ekonomije v njihovih srednješolskih letih).

DJ-ja Martin13 in Mr. »G« Oilpower sta obiskovalce ogrela z rockovsko začinjenimi božičnimi melodijami. Pri tem sta imela kopico tehničnih težav, kar pa ne gre zameriti DJ-jema,  temveč opremi kluba.

Pravo ogrevanje pa se je začelo, ko so na oder stopili Bitch Boysi. Za tiste, ki jih še ne poznate…skupina šteje štiri člane, ki prihajajo iz Ljubljane, in sicer: Robi Biloderič  - Mirnič (vodilna kitara), Damir Igličar – Legenda (ritem kitara), Marko Valanti – Markan (bobni), Tomaž Urgl – Murki (bas kitara). Fantje igrajo inštrumentalni surf rock, za katerega je značilna serija posameznih kitarskih not (kot adrenalin), torej trzajoča, vibrirajoča kitara, ter bobni, ki posnemajo zvok lomečih se valov. Nikdar predvidljivo ali dolgočasno… odlični prepleti obeh kitar, nezadržen ritem, pa posamezni solo vložki katerega od inštrumentov in energija, ki ne pojenja. Edina pomankljivost je konstanten ritem na bobnih, ki pa so vseeno prišli na svoj račun pri enem izmed zadnje odigranih komadov z naslovom Wipe out! (priredba istoimenskega komada skupine Srfaris iz zgodnjih šestdesetih let).To ni bila edina priredba, ki smo jo slišali ta večer, saj imajo BB v svojem repertoarju razmeroma veliko število priredb, za katere pa se na splošno govori, da so celo boljše od originalov.Vzrok tiči verjetno v tem,da se ne držijo originalnih verzij kot pijanec plota, vendar vdahnejo vanj tudi svojo noto. Med znanimi komadi, smo lahko slišali tudi par novih iz njihovga zadnjega albuma, ki je pred kratkim prišel na slovenski trg in nosi naslov Ride the First Wave. Seveda so bili tudi tokrat fantje oblečeni v pisana oblačila. Mojim očem je največji vtis naredil Murki, saj se je vzorec na kitari ponovil tudi na ovratniku in rokavih njegove srajce. Piko na i  pa je postavil s tremi igralnimi kockami, ki jih je nalepil na trup kitare. Kot na prejšnjih koncertih tudi tokrat niso manjkali milni mehurčki, ki pa so tako namastili plesišče, da je marsikdo imel skorajšnje srečanje s podom.

Če se je občinstvo ob poslušanju Bitch Boysev zibalo v ritmu, se je ob nastopu rockabilly skupine Eight Bomb pošteno zamajalo.Pojavilo se je nemalo število plesnih parov (z Silasom Šinkovcem na čelu), ki so sukali svoja telesa, da jih je bilo veselje gledati. Težko bi rekla kam je bilo obrnjenih več pogledov; v Juretovo (vokal in ritem kitara) poplesavanje na odru in zavijanje z očmi, Aleševo energično udarjanje po kontrabasu, v Louove (solo kitara) hitre in spretne prste, morda v stoječega bobnarja Davorja brez bas bobna ali celo v plesalce swinga pod odrom. Bobnar je nov in se je originalni zasedbi pridružil šele pred dvema mesecema in, kot je dokazal, se kar dobro znajde med že uigranimi kolegi. Le ob pozornem poslušanju poslušalec zazna napake ob menjavi ritma, ki pa jih Davor zelo hitro odpravi. Kontrabas še poveča energijo že tako hitrega tempa z svojim tleskajočim zvokom.Če pa temu dodamo še rezko solo kitaro ter akustično ritem kitaro, ki  je navadno v ritmičnem kontrapunktu, nas ponese v čase, ko se še rodili nismo. Fantje (še) nimajo avtorskih komadov in niso posneli še nobenega demo albuma. Igrajo samo pristni rockabilly in med drugimi znanimi skladbami so zaigrali tudi Blue Suede Shoes.Ta pesem je po mnenju mnogih najzaslužnejša za svetovno uveljavitev rockabilly sloga. Izvirnik je napisal Carl Perkins in posnel leta 1956.
Tudi ti fantje dajo nekaj na videz. Oblečeni so bili v črno rdeče srajčke in posebej za to priložnost so si nekateri med njimi nadeli še božične čepice. Če pa že ne sebi pa vsaj svojim inštrumentom. Za popestritev so pripravili tudi bombo (v barvah biljard kugle, seveda), jo prižgali in vrgli naravnost v tonskega tehnika. (To verjetno ni bilo načrtovano.)

Po končanem koncertu, se je začel klub kaj hitro prazniti. Stalno prekinjanje glasbe zaradi tehničnih okvar je temu samo pripomoglo.

Nina Kononenko

foto: Matjaž Tančič