Ljubljana / CD / Linhartova dvorana
12. 3. 2010


V Armeniji, deželi, ki je od konca 19. stoletja do danes prestala najprej en pilotni masaker in nato še enega genocidnih razsežnosti, pa seveda Stalina in za finale 20. stoletja še klasično postsovjetsko državljansko vojno, je morda res najbolj na mestu igrati srednjeveško muziko. Oziroma pač tako, ki se po možnosti ni porodila iz krvi ali razredne propagande. Njega dni je bilo armensko kraljestvo res še pomemben regionalni akter, in njegov glavni kulturni producent – Cerkev – je bil tedaj še sorazmerno avtonomen. Koncert pod to idejo delujočih ansamblov Sharakan in Shoghaken se je minuli petek dogodil v Cankarjevem domu in sodi v presek dveh hišnih programov – Glasbe sveta in Armenija od blizu. Slednji predstavlja državo, o kateri izven konteksta genocida (in verjetno še to ne) slehernik načeloma ne sliši veliko in ki je pretežno ujeta v stereotipne podobe nesrečne postsovjetske gospodarske krajine. Hegemonija evroatlantskega geografsko-kulturnega horizonta pač dela svoje in šele kontekstualizacija v partikularne programe lahko pritegne vsaj minimalno množičen obisk: program Glasbe sveta tako po sili razmer govori jezik hegemonije in med armenskimi domorodci brska po avtentičnosti. Armenija od blizu se zdi manj obremenjen s slednjo in ponuja široko paleto Armenij, skozi katere se nam nemara približa vsaj delček te sive lise tam pod Kavkazom, ki je po velikosti le nekaj večja od Slovenije. Tu se evidentne sorodnosti v geografiji, kulturi in zgodovini sicer hitro začno redčiti, in kot sta pokazala včerajšnja koncerta, je Armenija kar solidna eksotika.

Večer je otvorila zasedba Sharakan pod vodstvom Grishe Danielyana oz. Daniela Yerazhista, kot je njegov iz starodavnih tradicij izpeljan psevdonim. S tamburinom v roki je povedel na oder ostale že godeče muzikante, ki so z dvema violinama, violo, violončelom, klavirjem, oboo, klarinetom in prečno flavto spremljali štiri vokaliste. Sharakan je sicer ime za zbir liturgičnih pesmi, katere so nastajale že od petega stoletja dalje in katere se je začelo sistematizirano zbirati (in reinterpretirati ter krancljati) v devetnajstem stoletju. No, po stoletju vseh vrst križev in težav se je Armenija le dovolj vpela v pozahodnjeno sodobnost in globalne tokove, da smo glasbeno dediščino najstarejše državne cerkve lahko slišali tudi pri nas. Seveda primerno adaptirano po vseh zahodnih standardih poslušljivosti in kakovosti; nemara je taka pustila bolj pristen vtis kot na prvi pogled pristnejša godba poznejšega ansambla Shoghaken. Skozi celoten koncert sta se namreč zelo eksplicitno prepletala klasicistična čistost zahodne komorne glasbe ter na drugi strani rahlo melanholična slika bližnjevzhodnih arabesk. To plat so artikulirali predvsem vokalisti, ki so v različnih zasedbah (solo, moško/ženski duo, vsi štirje) pretežno nosili vodilno vlogo v izvajani muziki. Sorazmerno domač se je zdel način petja moških pevcev, ki pa sta s klasično izobraženim vokalom ravnala neobičajno radoživo in vihravo; nekaj bolj eksotičen, turške pevke evocirajoč način petja sta ubirali Sofya Tumanyan in Armenuhi Seyranyan. Specifičen tonski model sharakanov se je zdel neulovljivo nenavaden, morda zavoljo nepričakone dinamike spustov in dvigov ter neke zelo prezentne radoživosti tudi v mirnejših pesmih. Tudi sicer pa je bila glasba ansambla Sharakan orientirana bolj v sfero porok kot pogrebov. Spremljajoča zasedba je vse štiri pevce bolj ali manj puščala v ospredju in posegala z dobro merjenim okrasjem, ki se je le poredko dotaknil domnevno armenskih muzičkih prijemov. Morda je ravno v tej napetosti poznanih in tujih elementov lepše govorila armenskost (če že slučajno obstaja): njihova specifična glasbena tradicija je namreč kontinuiran lok globalnih kulturnih izmenjav od prvih stoletij tisočletja pa vse do danes. Vplivi slovanskih sosedov iz bivše skupne države, jasna barva starega turškega gospodarja ter priznavanje sodobne prevlade zahodnoevropskih glasbenih tradicij so neprisiljeno in res osvežujoče obarvali sintagmo glasbe sveta.

No, nič slabše se ni odrezala druščina iz ansambla Shoghaken; morda se mi je res zdelo nekam nepotrebno po odrih sveta pohajkovati v narodnih nošah (v avtentičnost rekonstrukcije, še bolj pa v dejansko množičnost takšnih oblačil sem pač apriorno skeptičen in poleg tega še malo nastrojen), in nemara bi bolje kot na odru funkcionirali na oreng vaški čagi nekje v kavkaški vukojebini, a izven tega je bila stvar vnaprej odločena že zavoljo inštrumentov in njihovih mojstrov. Na zvoke ouda, kemančeja, duduka in kanona pač tripa skoraj vsaka v zven orienta vsaj malo interpelirana duša. Poleg teh so igrali še na dhol, dap in zurno in v ves ta cigumigu od inštrumentov sta občasno izredno efektivno vstopila še vokalista (moški in ženska) in za konec na odru prav prisrčno zaplesala z nekim hecnim plesnim korakom, ki je verjetno značilen za njihove konce. Pri vsem tem pa morda malo vzvišen ton teksta nikakor ni na mestu. Kar so izvajali, je bila čista hipnoza od kompleksno stkane glasbe in izrednih muzikantov. Zvok kanona (nekakšnih trapezoidnih citer) ima neko nezemeljsko kvaliteto, katero v domačnejše sfere učvrsti šele ritmična podlaga ter domač, na violino spominjajoč zvok kemančeja. A se lahko vse skupaj hitro spet odlepi od tal z izvajalcema na duduku; to je na pogled nedolžna piščal, ki pa terja bizonske pihalske zmožnosti in morda je res kaj na trditvi kolega, da je potrebno najprej poklati in v kebap predelati tisoč ovac, preden postaneš dovolj moža za to fascinantno piščal. Nanjo sta večinoma igrala ali usklajeno ali pa, kot je baje navada, na način, da en od muzikantov s cikličnim dihanjem ustvarja dronasto linijo, na katero drugi nalaga hitre, kompleksne in skoraj polifonično zveneče melodije. Rahlo je razočaral le oud, ki je funkcioniral predvsem v ritmični vlogi, in ki je namesto mehkega zvena kakega Brahema deloval nekam čudno trdo in je bil verjetno bolj postranska dejavnost sicer izjemne vokalistke, ki ga je igrala. Sicer pa so proizvajali cel spekter muzik, ki bi kot soundtrack pokril vse od rojstev, religioznih žurk, porok, romanc in pogrebov kakega armenskega filma; za enega od njih so soundtrack tudi posneli (Ararat), a ker se film ukvarja z genocidom, slutim, da v njem prezenca bolj plesnih elementov malo trpi.

Shoghaken so, verjetno zaradi nabora inštrumentov, večkrat evocirali svoje vzhodne sosede in večinoma so, včasih prav po židovsko, veseljačili. Bili so fascinantni in morda malo predvidljivi, a v neznanski užitek je bilo slišati mojstre na v naših koncih redkem inštrumentariju. Sharakan so bili malo bolj varčni z glasbenimi vertikalami in horizontalami. Četudi nimam blage veze, o čem so peli, bi človek slutil, da gre za takšne in drugačne romance. Imeli pa so neko nenavadno melodično logiko, katere, četudi je bila odeta v zahodna oblačila, nekako nisem mogel eno(ali dvo)značno umestiti prav nikamor v mojih shemah glasbenih geografij. Te so sedaj očitno bogatejše za slabih trideset tisoč kvadratnih kilometrov in eno avtonomno glasbeno tradicijo več.

Oh ja, radosti globalizacij.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Kaja Brezočnik