Ljubljana / Hala Tivoli (mala dvorana)
4. 2. 2010
Vstopnina: 15€ / 19€
Koncert, kot je bil četrtkov, zmorejo narediti samo geniji ali norci; med njimi je tako ali tako tanka linija. In eden izmed njih je legenda in glasbofil Dragan Bulič, ki je na oder male Hale Tivoli pripeljal skoraj sto različnih izvajalcev iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Iz naftalina smo potegnili stare trenčkote in baretke.
Lansko leto je Bulič v studiu nacionalne televizije priredil koncert, na katerem je zbral veliko legend slovenske glasbe, med njimi precej takih, ki skupaj niso igrali desetletja. Odziv nastopajočih in tistih, ki smo ta koncert gledali je bil tako močan, da se je Dr. B odločil dogodek ponoviti, ga dvigniti na sedmo potenco in vse dogajanje prenesti na oder Hale Tivoli.
Magično vzdušje pred dvorano, polno mnogo starejših obrazov, kot je moj je bilo neverjetno retro in magično. Hotel sem se vrnil leta nazaj in postal del njih.
Koncert je glede na imena obljubljal pravi spektakel in tako je tudi bilo. Trših ritmov so na oder stopili Bumerang in po programu odpikali nekaj songov iz obdobja, ko sem sam bil še načrt mojih zaljubljenih staršev. Sledil je bolj revialni del solističnih legend, ki so jih spremljali dixie mojstri Stari mački. Kako lepo je bilo slišati Matijo Cerarja, Miho Jazbinška, Lada Leskovarja, Evo Sršen, Lidijo Kodrič, Metko Štok... Očitna razlika med današnjo prezentacijo glasbe in tisto leta nazaj je, da so ti pevci izredno pevsko kultivirani, disciplinirani in dinamični. Odpeto z lahkoto in dušno, iskreno. Šola klasičnega vokala s pridihom orkestralne spremljave – format, ki izginja. Oenem pa tako žlahten, da ga je nedvomno škoda. Med nami je bil naenkrat Jože Privšek, tam Ati Soss…
Ponavadi se zmagovalca pove na koncu, sam ga odkrivam zdaj - Eva Sršen! Kot dekle je zapela Pridi, dala ti bom cvet in jo spet ponudila obiskovalcem, ki so jo nagradili s tako mogočnim aplavzom, da so danes zreli ženski stopile v oči solze. Iskrene in svetlikajoče se v soju tivolskih oči.
Čudežna polja so po dvajsetih letih spet dvakrat pozvonili in nam ponudili Beatles program in oznanili svoj povratek na sceno. Tu so bili še Ultimat, Rudolfovo, Rdeči dečki in Edvin Fliser, Andrej Šifrer, Tomaž Domicelj... Prav vsi so nam ponudili svoje največje hite in izredno udobno je bilo poslušati te zimzelene pesmi v družbi petdesetletnikov. Kako so peli skupaj z nami, kakšno veselje so izražali, ko so slišali popevke, ki jih je tu in tam še slišati ob piknikih ob spremljavi akustične kitare. Posamezniki so vstajali in se podali v vrtinec tistega časa in plesali, se objemali in potihem šteli, koliko let je že od takrat. Kje je gramofon Loeweopta, kje so plošče.
Primorske barve so zastopali Srce, nekaj malega ostanka Septembra z Janezom Bončino Benčem in Borom Gostišo (ex. Bele Vrane) pa so prinesli beatnike med nas. Ko so si fantje merili, kdo ima daljše lase: 'Poglej, moji so daljši, kot tvoji, moji merijo enajst centimetrov!!!'
Magična Sava šumi je prišla z Dekameroni. Pesem, ki sem jo skoraj pozabil; v trenutku so me spreleteli mravljinci in odprla so se usta – zapeli smo skupaj. Koncert, ki je trajal pet ur je bil sicer malo predolg, saj je podal toliko informacij, da si zgubljal fokus in zbranost. Nekatere nastopajoče bi zlahka pogrešil, močno mi je pa žal, da med njimi ni bilo Tomaža Pengova, ki je zbolel. Kiks večera je bil vsekakor Jernej Jung s svojim mašnim programom.
Ker v mnogih svojih člankih poudarjam in tulim v nebo, kje slovenska glasba je, naj tokrat povem, da sem šel domov spokojen in navdan z upanjem. Med obiskovalci sem videl tudi nekaj golobradcev, ki so celo zaplesali na kako zimzeleno. Med njimi veliko takih, ki so besedila znali na pamet in jim vstopnina ni bila predraga. Šlo je za dogodek, ki je neponovljiv. Šlo je za revival obdobja, ki je slovensko glasbo poneslo v vse branže, ki jih poznamo danes. Vrnitev v čase popevk, napisanih striktno za veliki Big band orkester in glasbenimi skupinami, ki so svoje znanje kalili na srednjih valovih z radiem Luksemburg.
Kako simpatično je bilo videti legende, kako nerodno stopajo po odru. Po toliko letih neaktivnega ukvarjanja z glasbo. Kako še vedno verujoč v svoje pesmi, ki so danes starejše od mene.
Povprečna starost nastopajočih je bila petdeset let; če to številko množimo s številom glasbenikov, ki jih je bilo sto, dobimo številko 5000 let, kar je veliko, veliko več, kot je zgodovina sodobnega človeka. Če pa to številko pomnožimo s povprečno starostjo obiskovalcev - dobimo cifro tam nekje okoli velikega poka!
Velik pok se je zgodil tudi tisti večer v Tivoliju. V upanju na še veliko takih koncertov v bodoče!
Tekst: Dragan Babuder
Foto: Bojan Okorn
.JPG)
pošljite èlanek
verzija za tiskanje
Dober članek... škoda, da ni pod slikami še komentarjev - za nas, ki smo bili takrat še v trebuhih :)
Super članek Dragan!
intervju s "kiksom večera" jernejem jungom na tej povezavi:
http://tvslo.si/#ava2.59521213;;
zanimivo:)
Hvala obema Matjažema!!!
Obenem pa moram pohvaliti tudi fotke našega Bojana, ki se je spet izkazal...
Dragi gospod Dragan Babuder!
Hvala za vaše odkrito lastno mnenje o mojem nastopu. Res je, bil sem edini kiks večera in to prav zaradi mašnega programa. Res je, na odru sem tudi maševal, verjetno vas je zmotil tekst: »Oče naš, ki si v nebesih, pridi kdaj k nam na zemljo« in naslov skladbe : Molitev. Pripadam krščansko-zahodni civilizaciji, kjer javno maševanje nasplošno nikogar ne moti. Hkrati pa je ta civilizacija osnova združene Europe-EU, katere člani smo postali tudi mi. Če bi se, tovariš Dragan obregnili samo v kvaliteto mojega petja, ali v nasplošno izvajanje skladb, bi vas še razumel, težje pa razumem, da vas je tako zmotilo to moje maševanje.
Vaše pisanje na internetu, daje slutiti da kot suveren mislec teh slovensko-balkanskih nostalgičnih logov, enačite maševanje s kiksom, in kot, da bi bilo to tukaj vsesplošno javno mnenje. Morda pa tudi je, kdo ve? Verjetno vi najbolje sami, saj tako samozavestno pametujete. Morda bi vam tudi bolj prijalo, takšnemu kot ste, če bi se to glasbeno srečanje preimenovalo iz »Še pomnite, prijatelji« v »Še pomnite, tovariši«. Bilo bi dosti bolj realno, smiselno in odkrito, saj si vas po takšnem vašem prepričanju res težko predstavljam, kot mojega prijatelja. Zanimivo je, da poleg vas v Sloveniji še mnoge moti to evropsko »maševanje«, ta zahodna civilizacija, hkrati pa bi vsi radi prav iz te civilizacije odnesli vse dobrine, ki jih prav ta zahodna krščanska civilizacija nudi. Tukaj pridemo do etično-moralnega konflikta, a kaj hočemo, tako pač je tovariš Dragan Babuder.
Poleg te sreče, da sem vsaj v nečem poseben, torej, da sem bil edini kiks te prireditve, sem imel tudi to srečo, da sem bil tudi edini javno odstranjen iz odra, čeprav še nisem zaključil svojega programa, tako da nisem prišel sploh do možnosti, da bi vam tovariš Dragan, zašopal en rokerski komad v glavo in bi bili verjetno tudi vi bolj pomirjeni. No, kriv sem sam, ker potem ko so mnogi moji kolegi pevci kršili dogovorjeno fairplay pravilo dveh skladb, sem ga prekršil še jaz. Prav na meni pa se je prelomilo potrpljenje Dragana Buliča in sem bil javno sankcioniran. Po 37 letih nenastopanja, je bilo to milo rečeno neprijetno, boleče, žalostno, a hkrati zelo poučno.
No, naj vas potolažim, še veliko boste lahko napisali slabega o meni, ker se je to maševanje šele začelo, in se bo tudi nadaljevalo. Prav zaradi vas tovariš Babuder, sem se odločil, da bom začel zares »maševati« na odru in pod njim. Vi pa boste imeli veliko prilik, da s svojim odličnim poznavanjem glasbe, okusom in ostroumnostjo iz mene naredite edini slovenski kiks. Začel sem že razmišljati o imenu mojega novega ansambla in veste kaj bi bilo najbolj genialno ime? Seveda: Kiks. Upam, da me Kingsi zaradi podobnosti ne bodo tožili za avtorske pravice. Dragi tovariš Dragan, res hvala za dobro idejo mojega bodočega ansambla, ki tudi v angleščini lepo zveni : The Kiks!
Hkrati vas dragi tovariš Babuder prosim, da mi s pozitivnimi prispevki sploh javno dovolite nastopati, saj takle ansambel Kiks z maševanjem Jerneja Junga, lahko zelo škoduje ugledu Slovenije v Evropi. Kam pa pridemo, če bomo tukaj javno dovolili maševanje? Saj to je skoraj vmešavanje cerkve v državo. Tovariš Babuder, izdala je vas in celo vašo ideologijo ena sama beseda: maševanje, ki je v prevodu pogovor s stvarnikom. Ta pogovor je tukaj pri nas po vašem mnenju kiks. Tovariš Dragan, hvala vam za odkritost, ki jo zelo cenim, hvala vam za mnenje, da sem bil edini kiks večera. Hvala vam tovariš za način kako ste to izvedli, saj ni bil nič prijateljski.
Na koncu, pa še nasvet vam, dragi tovariš Babuder: če se vam bo kdaj uspelo skoncentrirati v lastni jaz, v vse kar ste bili, ste in kar boste, bo zelo velik napredek, če boste morda kadarkoli na svoji življenjski poti prišli do spoznanja, da ste morda tudi vi en sam velik kiks.
S spoštovanjem,
Tovariš Jernej Jung
Spoštovani g. Jernej Jung!
Najprej naj Vas lepo pozdravim in izrazim veselje, da nekdo veličine glasbenika, kot ste sami, prebira naš spletnik Rockonnet!
Naj obrazložim nekaj dejstev:
Besedo kiks sem uporabil, ker je v prvem planu delovalo nekredibilno in okorno, ko so Vam 'prisilno' skrajšali program...dialog, ki je sledil na odru je bil odvečen in mi prispeval k prireditvi. Koliko je bila minutaža namenjena posameznikom ne vem, če je bil s tem kdo oškodovan ali protežiran ravno tako ne...
Lahko rečem, da sem v vseh petih urah užival in me pesem več ali manj ni zmotila.
In, če potegnem še enkrat črto, lahko obadva rečeva, da je vaš nastop bil najbolj (po)duhov(lj)en. Eteričnost in krščanska tematika mi v sklop vsega ni sedla. Reminiscenca ( v prvem songu) kot ste sami rekli mi je nehote razbila veselje in lahko rečem magijo celote...
Tudi Molitev (ki ji sicer po glasbeni strani ni očitati ničesar) mi ni sedla v kontekst.
Vsekakor bi bil zelo vesel kake rokčine, kot sam pravite in jo bom sedaj, ker vem, da ste tega zmožni, pogrešal še bolj, kot sem jo v četrtek v Tivoliju!
V nobeni besedi se nisem sicer dotaknil vašega petja, ki je odlično in lahko rečem sofisticirano. Krasen nadzor in interpretacija - še enkrat povem, da takih ne delajo več!!!
Moja ideologija je vsekakor nagnjena v levo stran, saj izhajam iz okolja visokozavednih Primorcev. In, ker smo glasbeni časopis, ne bi barval naših čustvenih izlivov.
Ideja, da se kot avtor in izvajalec vrnete na sceno je lahko le pohvalna. Obenem se mi odvali kamen od srca, ker vem, da prihaja nazaj nekdo, ki ima credo...
Leta comebackov so tukaj in zakaj se ne bi vrnili tudi vi?!
Mislim, da imate še veliko za povedati in mogoče dopovedati mlajšim generacijam, da je leta nazaj bil nekdo, ki je 'raztural' v Mladih levih in kasneje v skupini Delial....in, da ta možak prihaja nazaj, ker ima še nekaj za povedati. Iskreno upam, da ne samo za povedati, ampak tudi položiti v skrinjo dediščine slovenske popularne glasbe!
Sploh pa se mi zdi imena skupina The Kiks odlična, saj bo v njem šlo za 'reminiscenco' mene samega! Želel bi si Vaš samostojni koncert, si ga ogledati in slišati obljubljeno rokčino. Držim Vas za besedo!!!
Obenem po vaših besedah dosegam efekt Dragan Buliča, ki je uspel zbrati in marsikoga vprašati: Zakaj pa ne bi igrali, kot smo dvajset let nazaj?!
Mnenje novinarjev na Rockonnetu je mnenje posameznika in ne navodila glavnih urednikov. Pišemo, kot sami doživljamo, kot črpamo iz čustev in doživetij obiskovalcev. Za vsak članek, ki ga napišemo za njim stojimo. Zgodi se (beri: dogaja se), da nas na koncertu kaj zmoti...s tem nočemo kogarkoli žaliti ali diskreditirati, le opomniti ali sprožiti debato...
Dejstvo je tudi, da me Vaš nastop ni zmotil v tako meri, da bi moral med nastopom iti na pivo; s spoštovanjem sem mu sledil...drobne zadeve, ki so bile v napoto pa sem pozabil in ste me vi spomili nanje.
Želim Vam veliko uspehov v bodoče, veliko zdravja in predvsem želje po odru in petju!!!
S spoštovanjem!!!
tovariš Dragan Kiks Babuder, avtor članka
Spoštovani gospod Dragan Babuder!
Hvala za prijazen odgovor, ki pojasnjuje marsikaj in morebiteni prvotni nesporazum, ki je nastal zaradi direktne interpretacije : Kiks večera je bil vsekakor Jernej Jung s svojim mašnim programom. Tega stavka si nihče ni mogel drugače interpretirati, kot je napisan. Zato škoda, ki je bila s tem povzročena, se be da popraviti več, lahko pa se iz tega vsi marsikaj naučimo. Upam, da to spletno stran berejo tudi drugi ljudje in se bodo lahko iz najine izmenjave mnenj marsičesa naučili. Da bi se lahko bolje spoznala, če vam je do tega vam pošiljam številko mojega mobilnega telefona 041 680 531, na katerega me lahko vedno pokličete. Za informacijo vsem, pa sledeče : Ozadje vsega skupaj je dosti globje in popolnoma neglasbene narave. Pesem Molitev je nastala pred 37 leti, ko so me nasilno odstanili iz scene. Ves ta čas sem bil z dušo glasbenik in bom to tudi ostal. Telesno pa sem zapustil te prostore in jugobando, ki je uničila marsikaterega slovenskega glasbenika ali pa vsaj zagrenila. A o tem kdaj drugič, da vas ne bom s tem zamoril.
Moja ideologija ni ne leva ne desna, saj dobro vem, da sta obe umetno ustvarjena fikcija za lažje obvladovanje delovne množice po celem svetu. Moji starši in bližnji sorodniki so bili vsi borci od leta 1941-45. Moj oče, pravi star komunist, iz leta 1930, zato še nepokvarjen in idealist, za razliko napram mnogim takoimenovanih komunistov, ki so ga leta 1949 poslali na Goli otok, ker je eden redkih, vedel vso pravo resnico o Titu, masovnih povojnih pobojih, o resničnem nastanku naše bivše skupne države Jugoslavije in kdo je to državo v resnici vodil. Moja mama je prav tako pravoborec, partizan, moja teta ima partizansko spomenico in je heroj mesta Ljubljane. Enega dedka so mi usmrtili nemci v Lintzu, enega ruska armada v Budimpešti, očeta mojega očima pa je likvidirala titova JLA v Sremski Mitrovici, verjetno tudi zato, ker je nosil nemški priimek.
Jaz sem odrasel v Ljubljani, hodil na počitnice k mojim sorodnikom na Štajersko, a vsa ta moja grozna preteklost, mi je bila s strani staršev prikrita. Ko sem se začel ukvarjati z glasbi, nisem vedel, kje sem se rodil, in kaj se je tukaj zgodilo. Začele so se pojavljati težave politične narave, in kot kompilacija vsega je leta 1973, nastala kot odgovor vsemu pesem Molitev. Leta 1982 sem se krstil in tako sprejel levo in desno ideologijo, vendar le kot opazovalec. Pripadal nisem in nikoli ne bom nobeni, ker mi moj stvarnik omogoča in dopušča bivanje na tem svetu, ker ljubim resnico in svobodo. Ta dva pojma, nimata nobene zveze z levico ali desnico ampak suvereno obstajata izven vsega.
Molitev je pesem, ki sem jo zadnjič zaigral leta 1973, in so me zaradi teksta izžvižgali. Oktobra lani pa sem jo zapel mojemu prijatelju Miru Cerarju na njegovi 70 letnici. Tedaj še nisem vedel, da bo Dragan Bulič organiziral srečanje v Hali Tivoli za 4.2.2010. Miro Cerar me je počastil s svojo prisotnostjo s svojo ženo Zdenko na koncertu »Še pomnite, prijatelji?«. Zaradi vsega tega sem na tem koncertu zapel to pesem.
Po 37 letih tišine, nenastopanja in glasbenega molka, sem hotel zaigrati 3 pesmi. Milo Malo, s katero sem pred 43 leti začel v Hali Tivoli, Molitev s katero sem pred 37 leti končal v Hali Tivoli in Lovca na konje, s katerim bom nadaljeval. Uporabiti sem hotel, trik kot ga je pred mano uporabilo nekaj glasbenikov in namesto dveh skladb zaigrati 3. Ni mi uspelo. Takih ponižanj in nesporazumov, pa sem že navajen in me samo krepijo. Hvala vsem, ki so jih omogočili.
Dragi gospod Dragan, glede vaše misli, da ima slovenska glasba upanje, sem sam tudi vašega mnenja, vendar bi se lahko o tem osebno pogovarjala ure in ure, ko bi vam lahko prikazal še moj pogled na to upanje. Zelo vesel bom, če me pokličete, da se osebno spoznava.
S spoštovanjem,
Jernej Jung
gospoda jung in babuder, nočem se vmešavati v debato, vendar pa vaju opozarjam, da skupina The Kiks že obstaja (http://www.myspace.com/thekiks), prav tako je svoj čas v sloveniji obstajala (še obstaja??) Kiks (http://www.rockonnet.com/neznani-bend.php?id=9&artist=74&letter=K), ampak ne vem kaj je z njimi danes