Če vas navdaja strah pred potovanjem v vesolje in njegove prostranosti, "you just ain' ready for it". Klub Kulturnega doma Krško je za trenutek postal črna luknja, oz. skoncentrirana svetloba, ki posrka vase. Koncertirali so Druyd, zagrebška "heavy wood" zasedba, kot se imenujejo. Z  Dubravkom Lapainetom na didgeridoo-ju, Mary Crnkovič na vokalu in Igorjem Ratkovičem na kitari. Z dovršeno produkcijo, sproščenim in skromnim pristopom, predvsem pa dojemanjem glasbe, ki po besedah Dubravka ni last nikogar, so nam odstrli svet vibracij. Dubravko na didgeridooju izvaja toliko zvokov, da pokriva celotno ritem sekcijo, za katero so v običajnem bendu potrebni vsaj trije.

Njegove neverjetne sposobnosti na didgeridooju presegajo vsakršno domišljijo - s poudarki in ritmiko vleče v onstranstvo in hkrati prizemljuje, pevkin vilinski glas boža po srcu, Igor pa vse skupaj melodično povezuje. Vsi igrajo skupaj - a vsak zase. Dubravko je preobrazil tradicionalni zvok didgeridooja, ki ni več zgolj "tribal instrument", ustvarja pa "tribal" svetove. Ne razumete? Predlagam obisk njihove strani in ogled videa Desert Stinkyroom za jasnejšo sliko. Obrazložiti njihovo glasbeno ustvarjanje z razumskega gledišča res ni mačji kašelj, po eni strani tega niti ne želim, zato pa priporočam, da izklopite razum, kliknete play in potem povejte, če nimam prav.

Med skladbami smo prisluhnili vesoljskim zgodbicam Dubravka, ki so nasmejale, a hkrati ustvarjale miselne preskoke, s katerim nas je povlekel v potovanje Druyda. To ni glasba, ki jo zgolj poslušaš, temveč jo doživljaš, mentalno pa je ne moreš definirati. Na prvi pogled kaotično, nerazumljivo, tudi v efektu šoka, če se prepustiš, pa na koncu kot "poslušalec" obsediš za nasmehom, nekje tam, viseč v vesolju. Srečno!