Ljubljana / Channel 0
21.9.2009


Tokratni DubLab ponedeljek je iz podzemlja ameriško-afriško-evropske rap scene izvabil neizprosno poezijo današnjega zmedenega sveta. Nocoj se nismo ubadali z nekakšnimi spodobno bolj mirnimi ritmi koncertnih ogrevalnih uvodov, ampak smo v polno dramo vstopili že v prvi minuti.

Najprej je nastopil Bleubird, v Berlinu živeč rap umetnik, sicer rojen na Floridi, ki aktivno koncertira tako na novi, kot na stari celini. Postregel nam je od udarnega, glasnega, kričečega rap-a do ekstremno hitrih, a vselej jasnih sporočil. Njegov nastop je izražal sto-odstotno predanost tej zvrsti in maksimalno možno voljo do preseganja svojih vselej odličnih koncertov.

Sledil je veteran underground rap-a iz Južno-afriškega Cape Town-a, Ben Sharpa, katerega je spremljala mešalka, ki je pričela še med prejšnjim koncertom, tako da nam ni pustila niti sekunde predaha. Družbeno kritična besedila Sharpovega radikalnega nastopa so poosebljala upor vseh zatiranih in drugače deprivilegiranih ljudi. Če je za Bleubird-a pretežno izgledalo, kot da nenehno improvizira v prostem slogu, je Sharpa svoje rime niansiral bolj premišljeno in že prav poetično, kar pa nikakor ne gre zamenjati za kako pop-rap romantiko, morda le za resno držo kakopak pravega pripadnika rap-a.

Kot zadnji se je na oder temnega Channel zera povzpel newyorški raper Oddateee. Koncert je zaznamovala preigrajoča dinamika besedila, električne kitare in samplerja ter večplasten performativni izgled. Napol prazen klub tudi za tega glasbenika ni bil zadosten razlog, da ne bi bil dal vse od sebe: med besedili je večkrat nakazal, da smo skrajno cenjena publika.

Triptih je tako nocoj prešel skozi vse faze zavedajočega in neignorantskega osebka, ki si za razliko od olikanih govedi na govejih večerih ne maši ušesa in ne obrača oči, ker pač razume tudi zgodbe brez cenzure. Samo zlivanje koncertov brez vmesnih prekinitev bi pa lahko bila tudi metafora samega rap-a, ki s svojo sporočilnostjo sega preko domačih meja na ozemlja celotnega sveta. Če si dovolim še uporabiti nekoliko bolj direkten oris večera bi lahko faze opisal z izseki nekaterih nocojšnjih besedil: najprej mogoče večerja iz zadnjega paradižnika in krompirja, ki nam je ne privošči niti lastna čeprav histerična mati, nato malo čiste izvirske vode iz enako čiste plastenke z rokom trajanja dveh generacij, in na koncu še zavidljiv »prefuk« vseh bivših spolnih partnerjev, ker je dejstvo, da se to pač kdaj dogaja. Skratka ni bilo obraza, ki bi nezadovoljen odšel domov.

Tekst: Jaka sotlar
Foto: Tjaša Janovljak